Tiste, ki morda poznate mojega brata Jureta veste, da bi lahko človek o njegovih dogodivščinah napisal knjigo. Kaj knjigo, trilogijo. Ko so se zgodbe dogajale med najinim odraščanjem sicer sploh niso bile smešne, ampak jih je zaradi njih velikokrat vzgojno preventivno fasal. So pa smešne danes in na mojo veliko veselje jih nadaljuje njegov prestolonaslednik Ian. Tale, ki bi jo rada podelila z vami je sveža. Želim si, da bi jo lahko povedala tako zabavno in tako razburjeno, kot jo je meni povedal brat.
Torej, v petek je bil zadnji dan šole tam kjer jo pač obiskuje Ian. Ian je bil 90% svojega življenja pljučni bolnik, zato so se starši odločili, da ga vzamejo iz šole že v četrtek. Ian zna sicer zelo dobro kašljati, ker je to veliko vadil. Ampak, ker je totalna zvezda naše družine, si v resnici nihče od nas ne želi, da še kdaj zakašlja.
Jure je praktičen človek, ki ima za hobi optimizacijo procesov. Vseh procesov, tudi tistih kako teče družinsko življenje. In ta praktičnost mu je narekovala, da gresta z Ianom po poti še v trgovino. Rekel je, da si je vzel čas in mu razložil kritičnost situacije in kako se ne sme v trgovini dotaknit niti ene stvari. Če bi poznale mojega brata, bi vedele, da ko si on vzame čas, da nekaj razloži, je to mišljeno dobesedno. Vzame si čas. Veliko časa. Včasih se zgodi, da že vsi odidemo, ker nihče nima toliko časa in potrepljanja, da bi še poslušal, pa Jure še kar razlaga. Najbrž hoče vedeti kako se bodo misli razvijale. Jaz ga razumem, ker se to včasih zgodi tudi meni. Zasačim misel in se zavem, da je samo misel in da jo lahko kadarkoli spustim in je ne jemljem resno, ampak je želja, da bi slišala kako se razvija tako močna, da je NOČEM izpustiti. Se vam to kdaj dogaja?
Torej Ian. Zgledalo je, da razume. In otrok je res inteligenten. V prvem razredu računa ulomke, kar ima po očetu. V prvem razredu, ko so vzeli 6 črk je tudi že kar gladko bral, čeprav ga tega nikoli ni nihče učil. To nima po očetu. Njegov oče se v tretjem razredu konec počitnic ni mogel spomniti, kako se napiše velika črka F, pa čeprav se njegov priimek začne na F. Ker tudi mami nima prav literarne ali pisateljske žilice v resnici ne vemo od kje mu to. Torej, zaključimo s tem, da je kar inteligenten in da je Jure verjel, da otrok razume preprost stavek, da se ne sme ničesar dotikati.
Prideta do blagajne, vse gre gladko, Ian se drži enega in edinega pravila. Jure zloži vse v vrečko in ko čaka na kartico, da bo zahtevala pin, na hitro pogleda otroka. Oči mu izstopijo. Ian se sicer z rokami ne dotika ničesar. Z glavo je naslonjen na srebrn rob blagajniškega pulta, ki ga medtem ko čaka atija veselo liže.
Jure skoči iz kože. Pred celo trgovino na ves glas nadre otroka. Reče: ˝Pa ka ti ni jasno. Ka delaš?˝ Ian ga mirno pogleda od strani in reče: ˝Jezik si hladim˝.