Od ker sem se rodila in začela razmišljati s svojo glavo (oz. ali je to sploh mogoče?) verjamem, da imam v sebi imunski sistem, ki je kot močna armada vojakov, v vsakem trenutku pripravljena braniti svoj teritorij. V imunskem sistemu imamo pehoto, obveščevalce in kurirje, tiste ki označujejo nevarne substance, tiste ki predstavljajo zapore (saj objamejo patogene organizme okoli in okoli in jim preprečijo neposredni stik s telesom ter jih nato iz telesa izločijo) in carinike, ki določijo kaj lahko gre čez mejo (npr. mejo med črevesjem in trebušno votlino). Sklepam torej, da je v mojem telesu ves čas vojno stanje oz.stanje pripravljenosti v primeru invazije.
Zadnjih nekaj let pa mi prihajajo pod roke članki, knjige in dokumentarci, ki postavljajo tako zelo uveljavljeno teorijo pod velik vprašaj. Kaj pa, če smo prehitro sklepali, da so bakterije tiste grde, grde in še enkrat grde male ˝živalce˝, ki pridejo in nas položijo v posteljo? Kaj če je odkritje mikroskopa povzročilo, da verjamemo, da bakterije povzročajo bolezni? Kaj če samo dejstvo, da so tam kadar telo ˝zboli˝še ne pomeni, da so bolezen povzročile?
Kaj če gre približno takole: recimo, da je lani v Sloveniji umrlo 10.000 ljudi. Recimo, da smo delali raziskavo in ugotovili, da jih je od tega 7.000 nosilo črne nogavice, 2.000 bele in 1.000 nogavice ostalih barv. Naslednji dan izide v časopisu članek, v katerem govorimo o tem, da je raziskava pokazala, da je nositi črne nogavice najbolj nevarno, saj ljudje v njih umirajo trikrat bolj pogosto, kot v nogavicah ostalih barv. Zaključek je logičen in če se ne spuščamo preveč v dejstvo, da nismo preverili koliko živih ljudi nosi procentualno črne nogavice (kar je v poplavi novic, s katerimi smo vsak dan bombardirani tudi zelo verjetno) nasedemo brez problema, še posebej, če je pod člankom podpisan doktor znanosti iz tujine, ki je po vrh vsega tudi zdravnik in piše za svetovno znane revije. Večina nas neha nositi črne nogavice v upanju, da ubežimo skoraj gotovi smrti. Komaj čakamo dneva, ko bodo razvili cepivo proti možnosti okužbe s črnimi nogavicami, ki jih še vedno (kako neodgovorno) nosi naš sosed.
Nekako na tak način mislim, da smo nasedli boleznim.
O tem ne govorimo na veliko, ker vsaka bolezen oškoduje javno blagajno za cenjene ure, ki jih, kadar nismo bolni, vložimo v naše službe. Bolezen je torej slaba, neproduktivna, pa še neprofitabilna. Čista zguba dragocenega časa in denarja torej. Iz vsega naštetega sledi, da jo je treba izkoreniniti.
Kaj se torej zgodi ko odpravimo simptom, brez da bi poskrbeli za sanacijo? Poglejmo primer gripe o katerem govorita Jader Tolja (zdravnik, psihoterapevt, univerzitetni profesor) in Francesca Speciani (svetovalka v psihosomatiki) v svoji knjigi Misliti s telesom:
˝Kaj se zgodi, ko nepremišljeno odpravimo neki simptom? Poglejmo običajen problem, kot je gripa. To je eden izmed načinov – akutnih in redkokdaj nevarnih -, s katerim razpolaga telo, da se do dna prečisti in reorganizira, po obdobju, ko se je imunski sistem prilagajal na zahtevne razmere, kot so mraz, težko prebavljiva hrana ali pomanjkanje počitka. Če prisluhnemo temu, kar se dogaja v telesu pred ˝boleznijo˝in med njenim potekom, odkrijemo, da organizem sodeluje v zelo zanimivem procesu.
V obdobju pred gripo se običajno nabere določena količina stresa. V organih se postopno povečuje napetost in ta proces se lahko obrne v nasprotno smer, bodisi po naravni poti, s počitkom, ali pa ˝patološko˝, z gripo, to je s prisilnim počitkom in s pospešenim dogajanjem, s pomočjo katerega organizem ponovno vzpostavi prejšnje ravnovesje.
Gripa poravna zaostale račune organizma in z vsakim svojim simptomom razkriva svoje delovanje. Vročino lahko razumemo kot način za odpravo nakopičenih toksinov s pomočjo njih ˝izgorevanja˝, medtem ko občutek polomljenih kosti in mišične šibkosti kaže na to, da je skeletno-mišični sistem – ki je po navadi izredno aktiven v obdobju stresa – začasno odrinjen v senco, da bi stopili v ospredje notranji organi, katerih osnovna naloga je razstrupljanje, obnavljanje in ponovno zbiranje moči. Post, ali skorajšnji post, ki se večkrat spontano pojavi, omogoča organizmu, da ne nabira novih toksinov, medtem ko driska, ki pogosto spremlja ostale simptome, poskrbi za odpravo morebitnih strupov. Nadalje glavobol razkriva, da se z veliko naglico in globinsko preurejajo strukture vezivnega tkiva v lobanji, potem, ko je predhodno nakopičena utrujenost ˝izžela˝ možganske ovojnice in prisilila lobanjske strukture, da se izsušijo, da otrdijo in se drugače organizirajo. Bolečina priča o hitrosti, s katero se dogajajo ta ˝mikro-raztezanja˝, ki so potrebna, da bi se ponovno vzpostavilo stanje ravnovesja.˝
Iz zgoraj napisanega lahko sklepamo kaj se zgodi, če simptome odpravimo (s hitro tableto) in gremo v službo, veseli, da ne bomo zamudili delovnega tedna, vadbe joge, klavirskega nastopa našega najmlajšega in vikenda v hribih. Telo ostane pod stresom, zakisano (saj se toksini niso mogli izločiti, dodali pa smo še nove v obliki tablete), možganske ovojnice in vezivna tkiva pa toga.
Naše telo je fenomenalen organizem sestavljen iz več kot 100 milijard celic in več kot toliko bakterij (samo v črevesju imamo več bakterij kot v celotnem človeškem organizmu celic). Kaj če telo ve kaj dela? Kaj če imajo stvari smisel in če je naloga celic in bakterij, da zagotavljajo homeostazo (ves čas enake pogoje v notranjosti telesa)? In najbolj pomembno vprašanje: kaj če v telesu ni vojne? Kaj če gre za usklajeno delovanje naših celic, ki neumorno iščejo načine, s katerimi bi nam sporočile kaj potrebujejo? Kaj če jim moramo biti samo dobri prijatelji???