Velikokrat slišim, da je kdo nežna dušica. Pogosto najdemo med njimi pijance, ljudi s kompulzivnimi motnjami in druge, ki se vsak na svoj način borijo z grobostjo, ki vlada na tej zemlji. Skoraj nikoli pa ne slišim, da bi kdo omenjal nežna telesa. Če skoraj zagotovo vemo kaj pomeni izraz nežna dušica, pa je koncept nežnega telesa malo bolj nepoznan. Pa nas ni malo.
Nežno, senzitivno telo je lahko nekaj čudovitega. Je tudi nekaj s čimer je v tem času, v tej energiji in v tem sistemu precej težko preživeti. Večinoma so nas že v otroštvu prepričali, da se nehamo poslušati in začnemo delati stvari tako, kot je prav.
Pri dveh letih to pomeni, da poješ vse kar so ti na krožnik odmerili tvoji dobronamerni skrbniki in eni otroci zelo dobro vedo kaj in koliko jim paše in kaj ne. Jaz sem vedno vedela. Moj brat tudi. Na njegovo srečo je on lahko bruhal po mizi, če so ga silili, jaz pa ne. Kasneje je bilo prav čim bolj pri miru sedeti med poukom. Moje telo, OMG kako je trpelo. Spomnim se tretjega razreda, ko je pred mano sedela Katarina. Majkemi, da sem celo leto vadila, da bi lahko celih 45 minut ostala tako pri miru in vzravnana kot ona. Javno se danes opravičujem svojemu telesu za to maltretiranje. Še kasneje, v srednji šoli, je to pomenilo da sem se učila pozno v noč in je Janja ob pol petih v sobici dijaškega doma na skrivaj kuhala tako močne kave, da bi bika ubile, samo da bi prepričale telesi, da se bosta res ob petih začeli učiti in se pripravljati na zahteve srednješolskega sistema. Če ste bila takrat najina vzgojiteljica, se vam opravičujem, da sva se lagali, da res nisva midve kuhali kave. Ko tole pišem mi gre na smeh, ker v majhni sobici res težko skriješ, da si kuhal kavo. Še kasneje so me službe prepričevale, da res moram pet, včasih sedem dni na teden vsako jutro na silo dvigniti svoje jamrajoče telo in ga odvleči po temi nekam drugam, kjer bo delalo to, kar je prav …
Mislim, da smo dobili sliko ne? In, da ne bo pomote, ena telesa so točno taka, da jim vse to ni panika. Brez problema se navadijo. V tem morda celo uživajo. Uživajo v akciji in v tem, da se od šestih zjutraj pa do polnoči nekaj dogaja in da je življenje polno. Če imate tako telo, zahvalite se nebu in zemlji zanj.
Če ga pa nimate … potem ste na robu izgorelosti ali pa se boste tja še privlekli, ali pa ste se iz nje že izvlekli. Najverjetneje krmentite in preklinjate usodo, da se morate kar naprej odpovedovati hrani, pretiranemu športu, ki vas najverjetneje na določeni stopnji, preden se vam nadledvične žleze popolnoma izčrpajo, zelo privlači. Odpovedovati se morate pozno nočnim aktivnostim in pa čudovitim zgodnje jutranjim sprehodom ob sončnem vzhodu. Morda se morate odpovedati aktivnim vikendom s prijatelji, ker vaše celice po celem tednu akcije želijo samo počivati. Na videz zgleda, kot da se morate odpovedati skoraj vsemu kar je zares zabavno.
Jaz imam tako telo. Do izčrpanosti sem ga pripeljala v svojih tridesetih, ko to sploh še ni bilo moderno. Seveda živ boh ni vedel kaj mi dogaja in temu primerno dolgo je tudi trajalo, da smo zares ugotovili. Še naslednjih deset let pa je trajalo, da sem se sprijaznila, da moje telo sploh ni primerno za ta sistem. Wtf? Kaj narediš, ko to ugotoviš?
Ugotoviš da ga najbrž ne moreš dobit brez da umreš. Ugotoviš, da nočeš zares umreti. Da to ugotoviš seveda moraš priti prav na rob smrti. Šele tam ti namreč zares postane jasno. Potem se počasi sprijazniš. Z veliko preklinjanja; če imaš srečo, da ti starši niso rekli, da ne smeš preklinjat. Hvala mami, da si mi zamolčala to sistemsko napako. Če so te naučili biti primerna in se izogibati besedama na p in f, imaš več problemov, ker jeza ostaja znotraj in dela dodatno štalo. Nežnim telesom precej večjo kot tistim, ki to niso. Potem pa na eni točki obupaš nad borbo in se sprijazniš.
Začneš raziskovati. Začne te zanimati kaj je možno. Začneš se zahvaljevati, ker lažje komuniciraš s telesom kot tisti, ki imajo močna telesa. Začneš okušati sladkost senzitivnosti. Sladkost energij, ki jih drugi ne opazijo. Začneš uživati v tem, kar ti tvoje telo ponuja. Če imaš srečo, ima tudi partner senzitivno telo in je pripravljen stopiti s tabo na to pot. Če je nimaš, ti pove, da si lena in da potrebuješ seksualnega terapevta. Seks kot ga uči sodobna družba je namreč pregrob zate in se mu začneš izogibati. Ugotavljaš kako si organizirati delovne dneve, da ne boš na koncu kot cota. Ugotoviš da je sp fajn varijanta in če imaš srečo veš tudi kaj bi delala. Drugače, če si pogumna, najdeš službo, ki te ne dotolče povsem. Če nisi, vztrajaš in čakaš na izgorelost. Če si upaš biti drugačna natreniraš okolico kako naj se obnaša, da se boste imeli vsi fajn. Če si ne upaš, trpiš prijatelje, ki te ne razumejo in starše, ki so prišli iz čisto drugega paketka semen kot ti.
Ugotoviš, da moraš sama raziskovati. In spet začneš uživati. Odpoveš se vsem dobronamernim nasvetom in ljudem, ki imajo močna telesa in ti pripovedujejo kako ga lahko dobiš tudi ti, če spiješ še ne čudežen napoj in vstaneš ob petih in narediš vse fizične vaje, ki jih je treba naredit, če se začneš tuširati z mrzlo vodo ali pa delati nekaj, kar si že probala in je bilo grozno. Ugotoviš da sta ti in tvoje telo najboljši par in da če mu prisluhneš, vedno veš kaj je prav za vaju.