Zelo pogosto, ko vodim Delavnice za maternice z odgovornimi lastnicami izrazijo ženske potrebo po tem, da bi raziskovale notranje vodstvo. Ena izmed karakteristik maternice je namreč, da nam ga lahko ponudi, če ga le slišimo in če je le energija v maternici dovolj prečiščena, da se sploh lahko prebije skozi ves tisti kaos. Ampak, kar samo od sebe se ponudi vprašanje: kaj pa sploh je notranje vodstvo?
Mene je na to razmišljanje že pred leti napeljala prijateljica, ko je rekla. ˝Vesna, vsi mi govorijo, da moram poslušati sebe. Ampak˝, in to le je zelo pomembno vprašanje!!! ˝koga sebe naj poslušam? Svoje telo, notranji glasek, ki mi kar naprej nekaj pripoveduje in me večinoma skuša odvrniti od stvari, češ da so nevarne, al koga zdej poslušat?˝ Ste se kdaj vprašale? Koga poslušamo? Nedvomno večina ljudi, ki jih poznam jaz, ko reče da posluša sebe, v resnici posluša svoje notranje glaske. In ti glaski …
No najbrž poznate koga, ki ves čas posluša sebe in se vam zdi samo precej zakompliciran, njegovo življenje pa precej nefunkcionalno. Običajno nam servirajo razlog za razlogom zakaj ne morejo nekaj narediti. Včasih ni pravi čas, nimajo denarja, opreme, časa, tima, poguma in še marsikaj jim manjka. Kateri del torej poslušamo v tem primeru? Če ne cvetimo, najverjetneje poslušamo svoje strahove in pa rane, ki smo jih dobili ali si jih zadali sami že pred davnimi časi. In cvetenje zgleda, tako kot uspeh na primer, za vsakega malo drugače. Jaz vidim kot merilo razcveta iskrice v očeh. Če jih ni, me nobeden denar ali pa karkoli že uporabljate, da bi svet prepričale, da se razcvetate ne prepriča. In že naše babice so verjele, da so oči ogledalo duše.
Koga torej poslušamo in kdo naj bi nas vodil, ko rečemo da si želimo notranje vodstvo? Moda v svetu sodobne duhovnosti je trenutno takšna, da bi najbrž večina ljudi rekla, da notranje vodstvo pomeni, da slišimo svojo dušo. Če vzamemo dušo kot najčistejšo in najbolj večdimenzionalno komponento naših teles, potem se vedno znova pri ljudeh, ki poslušajo in po njihovo tudi slišijo in razumejo dušo vprašam naslednje: ˝Ali je v resnici mogoče, da ne slišim in razumem svojega fizičnega telesa, ki je najbolj grobo in očitno, ne razumem energijskega telesa, ki je drugo najbolj grobo, ne ločim ali mi govori kavzalno telo ali astralno telo ali pač katerokoli drugo, bolj grobo kot duša, dušo, to najfinejšo izmed struktur … ja to pa slišim jasno kot beli dan. Meni se kar samo ponudi, da pospravim takšnele izjave v predalček bulšit.
Edini problem, ki ga imam s flovom je ta, da ne traja. Naenkrat se nekaj zalomi in fjuf, flova ni več. Spet rinem in tiščim in jadikujem in se pritožujem kam drvi moje življenje.
O vsem tem sem razmišljala zadnje tri dni, ko sem bila ene dvakrat bolj zabukirana, kot to pritiče moji naravi. Mater je bilo naporno. Naporno je bilo predvsem pritoževanje, da življenje drvi nekam drugam, kot bi šla rada jaz. In v takih trenutkih se spet opomnim, da je notranje vodstvo moj notranji šepet, ki me vedno znova usmerja v tok življenja. Če si predstavljamo življenje kot ogromno reko, ki se ves čas preliva, je notranje vodstvo tisti del mene, ki mi prišepetava v katero smer naj se obrnem, da me bo tok sam nosil. In to me zadnja leta inspirira mnogo bolj kot kreiranje svojega življenja. Ker kreira večinoma tisti del, ki ga imamo večinoma najbolj podivjanega in to je um. In um nima pojma o toku življenja, um zanima samo preživetje, samo ohranitev fizične strukture in čisto nič drugega.
Notranje vodstvo zame torej pomeni biti usklajena z življenjem, ne mojim življenjem, ampak življenjem. Pomeni umakniti Vesno, ki se želi ves čas postavljati temu ogromnemu oceanu življenja po robu, pomeni dati umu in razumu mesto, ki jima pripada (in to ni mesto glavnega in odgovornega urednika) in pomeni biti pripravljena v vsakem trenutku reči: pokaži mi kaj je na sporedu danes in potem pluti. Robert bi temu rekel joga, jaz rečem notranje vodstvo in verjamem, da življenje skozme teče preko maternice.