Živimo v času, ko se zaradi nenavadnosti razmer včasih kar malo težko znajdemo samo s sabo, kaj šele z okolico. In ko se težko znajdemo včasih naredimo tudi reči, ki jih dejansko ne bi, če bi stvari malo boljše premislili in če bi razmišljali malo bolj dolgoročno in malo bolj bez vpliva kričačev. Ta beseda ni moj izum. Ne vem čigav je. Je pa zelo zgovorna in primerna.
Ko so nas prvič zaprli v svoja stanovanja in je bilo stanje na meji alrmantenga in precej čudnega, sem se malo usedla s svojim življenjem in svojimi strahovi. Ker sem imela v zadnjih desetih letih nekaj izkušenj s tem, da bi lahko tudi umrla (ali da sem mislila da bi, ker umreš itak lahko vsak trenutek) mi niti ni bilo treba premišljevati svojega življenja. To je bilo premišljeno. Premišljevala pa sem svoje strahove. Jasno mi je namreč postalo, da če kaj, nam bo ob koronci dobesedno špricnilo na dan vse nepredelano.
In moje največji strah me je presenetil. Ni me bilo najbolj strah, da me zahrbtno napade virus, pa takrat še nisem vedela, kako prefrigan je in da napada samo ob določenih dneh in samo določene ljudi in samo v določenih državah in samo kadar ni malice in da je lahko pandemičen tudi, če poznam samo dva, ki poznata nekoga, ki je dejansko zbolel s simptomi …
In ko sem malo sedela s tem strahom sem videla, da me je strah tudi tega, kako bom na to odreagirala in ali bom lahko s tem živela potem, ko bo vsega že zdavnaj konec in bomo zaživeli v drugi, upam da bolj mirni in sproščeni človeškosti.
In tako mi je prejšnji teden postalo jasno, da imamo neke vrste vojno. Ali pa totalitarni režim ali pa kakorkoli želite to imenovati. Ni bomb. Na srečo. Ni pušk. Na srečo. Ampak je pa omejevanje svobode gibanja, govora, dela, vzgoje, skrbi za telo in še kaj in pa seveda zakoni se sprejemajo ne glede na to ali so ustavni ali protiustavni. Iz skrbi za človeka in za to, da jim ne bomo mogli vsem pomagati, v kolikor bodo potrebovali zdravniško pomoč, smo šli v to, da se ob napol praznih intenzivnih negah vrtimo okoli števila pozitivnih (s simptomi ali brez, z virusom ali brez) na testu. In če ne vidiš smisla v ukrepih (in če jih ne vidijo niti zdravniki) moraš vseeno ubogati vlado, ker boš drugače plačal večjo kazen, kot si jo lahko privoščiš. In nekatere to spravlja v paniko. In ko si v paniki vemo iz katerih možgan deluješ, ne?
In tako me je moje razmišljanje pripeljalo na drugo svetovno vojno. In na to, kako so nekateri tako nasedli Hitlerju in njegovi ideji o ˝čisti˝ rasi, da so si bili v tej gonji za čistočo pripravljeni umazati roke s človeško krvjo. In ti ljudje, so vsa štiri leta vojne živeli v obilju, bili so zaščiteni, imeli so tople domove, meso in kavo in vino in hodili so na plese. Da so lahko tako živeli so morali držati v fokusu idejo in ne tudi posledic te ideje. In ko je bilo naenkrat vojne konec, so se bili prisiljeni ustavit in pogledat. Pogledat razdejanje, ki so ga pustili za sabo. Nekateri niso zdržali in so si vzeli življenje. Drugi so drago plačali. Če ne v denarju pa v vsem ostalem.
In tako danes sedim z vprašanjem kako naj sfuram skozi tale čas tako, da bom na koncu lahko ponosna nase? Kako lahko ves čas preverjam ali to kar počnem, to v čemer sodelujem, to čemur dam svoj glas in podpis in pa to zaradi česar molčim, ko bi morda lahko spregovorila in nekaj spremenila, vpliva na mojo prihodnost. Ker bodimo iskreni, vojna je trajala 4 leta in po njej so nekateri živeli morda še 60 let. In to je dolgo. Ne vem kdaj bomo zaključili s tole norijo, ampak obstaja možnost, da bomo živeli še dolgo po tem, ko bo konec. In obstaja možnost, da si bodo otroci, že tako odtujeni zaradi tehnologije, ki jih zasužnjuje, zaradi nesposobnosti razbvoja možgan zaradi pomanjkanja dotika in sproščene interakcije nadeli masko, se obrnili okrog in molčali, ko bodo skenslali sistem pokojnin. Morda jim ne bo mar, ker ne bodo imeli razvitega centra za empatijo. In morda jim bo in bodo za nas poskrbeli tako dobro, kot bi lahko z malo zdrave pameti zanje poskrbeli mi, če bi samo naredili tisto v kar verjamemo ko še uporabljamo zdravo pamet. Vsak dan. Vsako minuto. In morda nas bo takrat sram. Morda nam bo žal. In morda ne. V vsakem primeru si želim vsak trenutek preživeti v skladu s svojimi vrednotami in tako, da bom na koncu lahko rekla: ponosna sem nase. Zato sedim. Sedim z vprašanjem.