Zadnjič sem se pogovarjala z žensko, ki se počuti precej preobremenjeno in posledično brez energije. Komaj se vleče iz dneva v dan in vmes polaga nase zelo velike zahteve in ko jih ne izpolni, se biča. Vsaka od nas je imela kdaj takšno obdobje, tako da mislim, da kar dobro vemo o čem govorim.
Mojo pozornost je pritegnilo, ko je govorila o tem koliko ima za podelit. ˝Noro, Vesna, ideje kar vrejo v meni, jaz pa nimam energije, da bi jih podelila. Vem da bi lahko pomagala veliko ljudem. Samo, da se malo opomorem in bom začela.˝ Vprašam jo koliko časa že čaka, da si malo opomore. ˝Uf, leta˝ mi odgovori.
Na tej točki bi rada, da malo zastanemo in naredimo introspekcijo. Je kaj, kar je v meni in si želi zaživeti, pa še nisem dovolila, da bi? To so lahko ideje, ki čakajo, da bodo zapisane, to so lahko projekti, ki čakajo, da bodo uresničeni, to so lahko odnosi, ki čakajo, da bodo postali ljubeči ali pa še kaj drugega. Kaj od tega začutite v sebi, če imate za dve minuti zaprte oči in iščete v svojem telesu in svojem duhu? Kaj vas najbolj kliče? Zaprite oči in poglejte.
Če ste našle karkoli, je dobro pogledati zakaj držim to ˝stvar˝ ujeto v sebi. Se bojim kaj bodo rekli drugi? Se bojim kako bo izpadlo, oziroma kako bom izgledala, če ne uspe? In naj vam kar tule povem – neuspelo vam je že s tem, ko trohni v vas in ne more živeti. Se bojim kakšno mnenje bom imela o sebi, če se osmešim? Se bojim, da me bodo moji dragi zapustili? Si mislili, da sem nora? Morda s tem ko se držim v neuspehu kaznujem starše, jim dokazujem, da so z vzgojo zafrknili?Poglejte, zares poglejte kaj je vaš strah, kaj je vaš razlog, da ne delujete. Poglejte preden berete dalje.
Ne moreš na reki postaviti jezu in čakati, da bo začelo več vode teči po strugi navzdol. Če jo zajeziš, je bo na drugi strani manj. Vedno. Tako tudi ne moreš čakati na energijo in boš potem spustila življenje, da živi skozi tebe. In če hoče živeti, bo živelo! Mene je skoraj požrlo od znotraj preden sem se odločila biti pretočna. Imela sem endometriozo, imela sem neredne krvavitve z vmesnimi ‘kr neki malo krvi’ krvavitvami, imela sem občasne hude bolečine v maternici, imela sem težave z želodcem in črevesjem in pa izbruhe slabe volje. Nadledvične žleze so skoraj popustile in od izčrpanosti sem včasih dneve preležala. Dokler me ni dokončno položilo. Šele takrat sem popustila in začela košček po košček podirati jez.
Začela sem rojevati to kar je norelo v meni. Ljudje so me najprej gledali kot da sem padla z lune, potem pa so se počasi začeli privajati in me ceniti. Celo mami, ki me do 35. leta ni niti enkrat zares pohvalila, me je začela videti. In ko te starši vidijo, se nekaj znotraj premakne. Takrat dobiš še dodatno energijo. Ampak starši vas ne morejo videti, če ne živite, drage moje. Vem, da si želite biti najprej sprejete in šele nato zares živeti. Samo običajno življenje ne deluje tako.
Ampak koga naj sprejmem, če te ni? Če živiš nekje med želodcem in nadledvičnimi žlezami? Koga? Tebe? Ja, za to, da te lahko sprejmem takšno kot si, mi moraš najprej pokazati kdo si. Šele nato te lahko sprejmem. Prej? No, poskusite kamen sprejeti kot marjetico ali školjko? Težka bo, ne? Kamen je kamen in školjka je školjka. In dokler se zapiramo v školjko in dokler zajezujemo življenje, ga ne bo nikoli več. Vedno samo manj.
In vem, da si govorite, da imate razlog, da ste utrujene. Nekatere postavljate biznis, nekatere imate majhne otroke, nekatere ste bolne, nekatere … Najdemo svoje razloge, vedno jih najdemo. Ampak ti razlogi vas štopajo že zelooo dolgo. In včasih se malo zamenjajo, najprej so odnosi, potem je denar, potem preveč delam, potem … in ko bo tokratni razlog odšel, bom hitro našla drugega, da zajezim to življenje in utišam to maternico.
Postavite si zaprtih oči tole vprašanje in pustite, da odgovor nekaj časa odzvanja v vas: ˝Kako dolgo še? Kdaj bo dovolj in kdaj bom odprla svoj popek in pokazala svojo rožo?˝