Zadnje čase z veliko žalostjo ugotavljam, da je prišel val motivacijskih tečajev, ki sem ga sama izkusila pred leti v Avstraliji tudi v Slovenijo in zajel žensko populacijo. In ker že več let razmišljam kako bi lahko zgledalo žensko podjetništvo in še vedno zares ne vem niti ali sploh lahko ima samo eno obliko, bi rada napisala nekaj svojih razmišljanj. Če komu koristijo super, če vas razjezijo, pustite moje mnenje ob strani in pojdite svojo pot.
Kar se mi pogosto dogaja zadnje čase je, da prihajajo k meni ljudje, zmotivirani nad tem da je vse možno in mi govorijo kaj moram jaz s svojim biznisom naredit. Kako moram prevest knjigo v hrvaščino, pa v kitajščino pa v angleščino, pa Rusija je velik trg in pol jo moram dat na Amazon in pol se bo itak sama prodajala … Razlagajo mi kako cel svet kar čaka na moje delavnice, kako veliiiiko denarja bi lahko zaslužila, če le ne bi ostajala v svojem malem svetu. In čeprav priznam, da je možno vse to res videti tako, vem tudi od kod prihaja njihov entuziazem, ker sem tudi jaz pred leti razmišljala popolnoma enako. Problem zmotiviranosti, ki jo dobimo od gurujev motivacije, ki res vedo kaj delajo, je samo en, zame ni možno, da jo vzdržujem na dolgi rok. Moje telo lahko prenese samo toliko adrenalina in kortizola v svojih žilah in nič več. In ko se izklopi … no saj veste potem je izklopljeno in potem greš v boga, boga (ker to res si) in potem krivim sebe ker mi ne uspe … in sem v začaranem krogu v katerem ni prostora za žensko v meni. Ni prostora za sanjavost, ni prostora za intuicijo, ni prostora za magijo in predvsem ni prostora za služenje. In menim, da je služenje Življenju naloga žensk današnjega časa. Prinesti življenje spet v naše, napol mrtve in od kapitala izčrpane skupnosti. Za nič od tega ni prostora.
Ni prostora za cikličnost, ker se ve da je treba potem vzdrževati kontakte na fb, redno producirati maile in videe, treba je delati nove in nove upgrade tečajev in seveda pisati nove knjige in … Ni časa za to, da se povežem s sabo, ker če me ni na twiterju me ni in če ne pošiljam tedenskih mailov bo nekdo drug obtičal v vaših glavah in ko boste potrebovali pomoč bo ON tisti, ki vam bo prvi prišel na misel in … Ni časa da zanosim s tistim kar je res moje, nekdo drug mi določa kaj naj rojevam, ker se pač tisto trenutno dobro prodaja.
Seveda ni časa, da projekt donosim, ker me bo nekdo prehitel če ne pohitim. Ob vsem tem moram spremljati konkurenco, da vidim kaj delajo drugi. Če tega ne naredim, potem me res kmalu ne bo več.
Ko dobim idejo za nov projekt, ga moram roditi s carskim rezom, svet ga čaka, torej bog ne daj da sem v miru z njim nekaj časa, da ga pestujem in začutim kaj lahko ponudiva drug drugemu midva. Ne, hitro, hitro naj gre v svet, še čisto svež in dišeč.
Še bi lahko naštevala, ampak mislim da je dovolj. Čeprav ne vem kaj žensko podjetništvo je, pa vem da tole ni. Vsaj zame ne.
Želim si počakati, da iz tega Življenja vzklije ideja kaj naj prinesem v svet, kaj rodim. Ne zato, ker se bo dobro prodajalo, ne zato ker tržišče misli da to rabi, ampak zato, ker si želi biti rojeno, ker je čas da pride na svet. In potem želim s to idejo zanositi in jo negovati toliko časa, da bo pripravljena za svet. Želim raziskovati kako ji, tako kot maternica vdihniti duha in dušo, da bo lahko živela popolnoma samostojno življenje, ker bo v njej zavest, ker bo rojena iz zavesti v bistvu. In vse to želim da življenje pretoči skozi mene. Da se to lahko zgodi, moram umakniti Vesno kot jo poznam.
Bog ne daj da se mi v vse to vtakne motivator in mi pove kaj je naslednji korak in mi posname še en video, ki me bo dvignil in poslal v določeno smer in res me razjezi, ko se mi v ta zavesten proces vtikate tisti, ki po vrhu vsega tega kar menite da bi MORALA narediti jaz še niste naredili sami.
Bog ne daj.
S svojo jezo glede tega se bom morala soočiti sama, nekaj je še nerazrešeno v meni, da se me lahko dotakne, vas pa prosim iščite svoje načine in pustite moje nosečnosti meni. Zelo vam bom hvaležna. Zame je to žensko podjetništvo. Vi najdite svojega <3.