Pogosto kadar rečem, da bi morala ženska med menstrualno krvavitvijo počivati, mi vržejo v obraz, da to ne gre ker … Ne bom niti naštevala kakšne vse razloge imamo ženske, da se ne odločimo niti poskusiti, ker se mi zdijo čisto nesmiselni. Še najbolj pogosto so odraz kontrolfirkovstva zapakiran za masko odgovornosti. Sama počivam, vsaj večinoma. Enkrat na leto pa se odločim narediti drugače. Ne ker ne bi mogla počivati ali ker ne bi imela časa. Zato ne ker se tako odločim.
Letos je bila moja odločitev povezana z mednarodnim tango festivalom v Poreču. Karte sem kupila aprila in takrat še ni bilo znano kdaj točno bom imela menstruacijo julija. In, kot se je izkazalo se je tudi ona odločila iti na festival (bilo je res lepo, tako, da ji udeležbe niti ne morem zameriti). Kak mesec prej sem ugotovila, da jo bom dobila med festivalom in začela razmišljati kako bi jo prepričala da zamudi ali pride nekaj dni prej. Vsaj dva, sem moledovala. Potem sem se pri prosjačenju zasačila in ugotovila, da se igram kreatorko, ko pa vendar vem, da to ni igrica, ki jo želim igrati. Že pred nekaj časa sem namreč ugotovila, da si bolj kot zavestnega kreiranja življenja želim pustiti, da življenje teče skozi mene, da sem le njegova struga. V končni fazi … kdo kreira kadar kreiram?
Tako sem spustila idejo, da mora priti takrat, ko ne bo festivala. Pustila sem ji prosto pot. Rekla sem: naredi kakor te je volja˝. V sredo se je začel festival in v sredo se je najavila. To je pomenilo dva dni festivala v dveh dneh najhujše krvavitve. Usedla sem se in razmislila ali naj prešpricam dve milongi za kateri sem že plačala, ali naj grem tja in se matram in potem čutim posledice še ves mesec ali pa naj ostanem doma in počivam.
Odločila sem se, da bom ravnala po sprotnem navdihu. Najprej sem cel dan odležala (na milongo smo šle šele okoli 23h) in bila precej nesocialna, čeprav nas je bilo v hiši 9. Mojo cimro v sobi sem prosila, če me lahko pusti čisto pri miru in ker je tudi sama zavestna ženska je to, da tekom dneva ne vstopa v sobo sprejela graciozno. Sredi največjega hišnega kaosa, ko mi je moja osebnost govorila, da je narobe in nekulturno da se za cel dan izoliram, sem se odločila za popoln odklop. Do večera sem bila spočita, zasidrana vase, popolnoma mirna in zadovoljna in globoko v sebi. Ko je prišla Andreja z novico, da mi je skuhala večerjo sem jo hvaležno sprejela. Odločila sem se, da grem na milongo, vendar bom poskusila biti menstrualna in plesati tango in biti v gužvi in biti lepa. Poskusila bom ne iti v okolico, ne iti iz sebe, ampak prinesti to globino, ki jo čutim med krvavitvijo še drugim. V končni fazi, zakaj ne bi tudi moški dobili priložnost, da začutijo kako zelo lepo je menstruairati. In tako je tudi bilo.
Bilo je globoko in lepo in plesala sem čisto drugače kot plešem običajno. V sebi sem našla žensko, ki je še nisem poznala. In dovolila sem ji živeti, čeprav nisem nanjo čisto nič navajena. Ves čas je bivala v meni in ves čas sem jo imela zaklenjeno v omari nekje globoko v sebi. Ni bila primerna za svet v katerem sem odraščala in zato sem jo zaprla. Tokrat … menstruacija jo je prinesla na površje in dovolila sem ji ostati. Transformativnost, ki se jo opisovala v knjigi Rdeča zarja se je ponovno potrdila, tokrat ne sredi počitka pod kovtrom, ampak sredi več kot tisočglave prešvicane in od tanga opijanjene množice. Bila je tam v vsem svojem sijaju in jaz sem bila pripravljena, da zapišem odo menstruaciji. Dajem ji svobodo da je kakršna je in da je ko je. Plesati tango je lepo, plesati tango iz svoje globine pa presega moje sposobnosti za ubesedenje.
Če torej nimate zares časa za dva dni počitka, vas vabim, da najdete globine v času ki ga imate in jih prinesete v svet. Naj imajo tudi drugi nekaj od vašega menstruiranja. Morda je prišel čas, da gredo menstruacije v svet ;).