Vsak dan enaka ženska

Naučili so nas, da moramo biti na določen način. Vsak dan. Ti si tako pridna punčka, so rekli. In ker so to povedali z odobravanjem, smo se sčasoma odločile, da bomo samo še pridne punčke. In ker smo bile za to znova in znova nagrajene, smo take tudi ostale in sčasoma pozabile, čemu vse smo se morale za to pridnost odreči.

Odrezale smo bes, ker se je pokazalo, da ni prav dobro sprejet. Pa ne samo, da bes ni bil sprejet, me nismo bile dobro sprejete, ko je bil bes naš naravni odziv. Pomemben naravni odziv, saj je del našega impulza, ki omogoča, da postavimo meje in si v življenju izborimo, kar nam je res pomembno.

S tem, ko smo odrezale bes, ki nosi s sabo ogromno energije, smo odrezale tudi velik del naše življenjske sile. Te iste sile, ki nosi spomin na to, kdo smo bile, ko smo prišle na ta svet. Te iste sile, ki je naša esenca, bit, ki živi skozi nas. In energije, ki nam pomaga, da zjutraj vstanemo in gremo skozi dan.

Nekatere smo odrezale želje. Ker želeti si je pomenilo biti razočarana. Je pomenilo biti neprimerna. Je morda pomenilo biti preveč. Morda smo, kadar smo želje izražale, izvedele, da kompliciramo. Da smo neprimerne samo zato, ker vemo, kaj bi rade, in je bilo tisto, kar želimo, v neskladju s tem, kar hočejo ljudje, ki so nas obkrožali.

Tako smo sčasoma ugotovile, da je bolje biti nekdo, ki si ničesar zares srčno ne želi. Ker to pomeni ne biti razočarana, ne biti preveč, ne biti zakomplicirana in predvsem ne biti kritizirana. Zaprle smo srce.

Nekatere smo morale odrezati veselje. Ker biti preveč vesela, morda celo preveč glasna v svojem veselju, ni ugajalo sliki, ki so jo o življenju in svojih otrocih imeli starši, stari starši ali vzgojitelji. Trkalo je na njihovo lastno veselje, ki so se mu že zdavnaj morali odpovedati. Trkalo je na to, da pogledajo, kaj se je zgodilo z njimi, da so postali nadvse rigidno primerni za ta svet.

Ne bom naštevala naprej, ker mislim, da smo dobile občutek za to, kam gre tista dveletnica, polna veselja, ki ves dan teka naokrog in se čudi življenju. Tista, ki joče in se smeji v isti sapi. Tista, ki še zna kričati iz trebuha. Tista, ki živi v trenutku in za trenutek. Ki se razjezi, ko je njena meja prestopljena, in lahko brez razloga zaljubljeno gleda v naše oči. Tista, ki še diha s polnimi pljuči in trdno spi vso noč. Preverite svoj dih v tem trenutku. Koliko ga je še?

Globoko v temno jamo naše podzavesti smo zakopale to dveletnico, da bi dobile ljubezen, ki smo jo nujno potrebovale za življenje, za obstoj, za razvoj. Ljubezen je namreč tista, ki nas gradi. Še malo smo zaprle srce.

Morda se zdi tole brati kar malo depresivno. Lahko gledamo na stvar tako. Ampak dobro se je zavedati tudi, da so nam vsi ti deli, ko jih osvobodimo, še vedno na voljo. Lahko jih integriramo. Lahko postanemo spet celostne. S pretočno energijo in z iskricami v očeh. Le najti moramo spet te dele sebe, jih začutiti in objeti.

Vendar ima tudi to vračanje v celostnost svojo ceno. Najprej se moramo odreči temu, da smo vsak dan enaka ženska. Z enakimi navadami in s tistimi tremi čustvi, ki so nam ostala in so dovoljena. Raziskati moramo cikličnost življenja.

Otroštvo in mladost namreč nimata istih zakonitosti kot odrasla doba ali starost. Drugačna sta, drugačno energijo in odgovornosti nosita s sabo. In zato zahtevata drugačno mene. Za starost ni primerna tista Vesna, ki je bila več kot primerna pri tridesetih, v puberteti ali pri štirih letih.

In prehodi so tukaj zato, da se zavem priložnosti za rast in pogledam, kaj si moja bit želi. Ste opazile razliko? Nisem rekla moja okolica. Okolica se bo prilagodila ali zamenjala. Okolica običajno ni zares problem.

Na koncu bova ostala jaz in moj dih. In ko bo odšel še dih, bo ostala samo esenca. In moja esenca je tukaj zato, da me vodi tudi, ko imam karakter in telo.

Matthew Hussey, svetovalec za partnerske odnose, je nekoč povedal krasno zgodbo, ko je govoril o ljubezni do sebe. Pravi, da smo na začetku življenja dobili v upravljanje človeka. Naša edina naloga je, da lepo poskrbimo zanj. In med odraščanjem smo pozabili, da je to naša naloga. Prilagodili smo se okoliščinam in sistemu in začeli živeti po pričakovanjih drugih. Naš človek se je moral umakniti pritisku od zunaj.

Preden se zakopljemo v zgodbe v tej knjigi, bi rada, da globoko vdihnemo in se za trenutek ustavimo. Počasi in čisto do konca izdihnimo, nato pa si vsaka zase postavimo vprašanje:

Če je človek, ki sem ga na začetku dobila v upravljanje,
edini človek, ki ga imam …

Kakšno bi bilo videti moje življenje, če začnem zares dobro skrbeti za tega človeka?