Ko smo jeseni začele s srečanji ´Ženska ženski – izmenjevalnica znanj´, je vsaka zase razmislila kateremu projektu bi se rada posvetila v naslednjem letu. Jaz sem idejo ˝ukradla˝ eni drugi, ni bila moja. Šla je takole: ´želim si začet uživat v vsem kar mi navrže življenje, tudi v rečeh v katerih se na videz ne da uživat ali mi sploh niso všeč.´ Zdel se mi je dober izziv, nisem si pa mislila da me bo pripeljal prav na rob ideje o smrti.
Najprej je šlo vse gladko, opazovala sem kaj sploh je tisto, kar mi preprečuje užitek in ugotovila, da je to način na katerega deluje moj um , ki se odloča kaj je prav ali narobe, dobro ali slabo, lepo ali grdo… Kadar mi pove, da je lepo, uživam, kadar mi pove, da je narobe, ne uživam. Ugotovila sem, da je največji ubijalec užitka to, da umu nasedem in verjamem, da ima prav. In sem začela trenirati, da ne sprejmem vsake njegove ideje avtomatsko, ampak da ga poslušam kot bi poslušala nekoga, ki me na smrt dolgočasi in si niti ne zapomnim zares kaj mi je povedal. Bilo je težko. In zabavno.
Potem pa je poseglo življenje in mi seveda na svoj način pokazalo kaj užitek je. Z mojo MNRI terapevtko sva postavljali živčne reflekse, ki bi se naj vzpostavili v 12. tednu v maternici. Ker mi je takrat umrla sestra dvojčica, se mi niso vzpostavili. In zgleda, da sem bila takrat prepričana, da bom skupaj z njo umrla tudi sama. Torej, ko sva vzpostavili refleksa, se je aktivirala tudi ideja, da je to to, da bom umrla. Moj um je vedel povedati, da nisem bolna in da je vse OK, ampak vsaka moja celica je vedela, da bom umrla. 8 dni sem preživela v ideji ´tole je najbrž moj zadnji dih´. In povem vam, če verjamete, da je to vaš zadnji dih, ga vdihnete precej drugače. Poskusite. Vdih, izdih, konec. Ni nobenega vdiha. Zdej… vem, na suho vaditi je precej drugače, kot če verjameš, da je to tvoj zadnji dih, ampak mislim, da ste dobili vtis kako je zgledal moj teden. Zavedla sem se tudi, da to bo enkrat realnost; vdih, izdih, konec. Smrt je s tem dobila čisto novo razsežnost. Nič več ni bila enkrat v prihodnosti, ampak sem se zavedla, da bo ta prihodnost nekoč postala danes. Pa ne samo danes, sedajle. Vdih, izdih, konec. Enkrat bo tako. Shit, ane?
Nekaj časa nisem potrebovala nobene druge zabave. Potem so prišle aktivnosti, ki sem jih pač imela na urniku. In sem šla v lajf. Razen ene osebe ni nihče vedel kaj se dogaja. Ni se mi dalo ukvarjat z ljudmi, ki gredo ob takih idejah v paniko ali prepričevanje, da bo vse v redu. Nisem si želela ukvarjati z njimi. Hotela sem biti s sabo. V resnici, ko gledam nazaj, je bil precej zanimiv čas. Če bi rekla, da je lahko intenzivnost doživljanja največ 100 sem ugotovila, da sem šla iz mogoče ene 5, kolikor sem zares doživela življenje prej (na primer dihanje me sploh ni zanimalo, pač bilo je, nobenega posebnega doživljanja ni bilo v njem) na 80. Nič nisem potrebovala, ker je bil že sam dih tako poln, da je bilo dovolj. Začutila sem dotik obleke s kožo in užitek, ki se je ponudil ob tem. Ko sem pomivala posodo, sem čutila čudovito mehkobo pene in spolzkost detergenta. Ko sem šla v trgovino sem na policah na katerih po navadi vidim kramo, ki bo kmalu napolnjevala luknje v zemlji, videla čudovite stvari. Vau, če mislite, da vidite lego kocke zadnjič v življenju, vam povem, da jih pogledate z od navdušenja orošenim očesom. Skratka svet kakršnega sem videla prej je naenkrat izginil in pred mano je bil popolnoma nov svet. Obula sem si škornje, zadnjič, in ko so me ožulili sem bila priča svojemu zadnjemu žulu in povem vam, ni bil slab žul, bil je intenziven, ampak sploh ne slab.
Spomnila sem se vseh tistih ´pleši kot da je zadnjič´ postov iz fb-ja in ugotovila, da so bili samo ideje nekoga drugega. Morda nekoga, ki je bil v situaciji, da je plesal zadnjič. Meni niso pomenili več kot pet iiiiiii sekund. Po osmih dneh, ko je občutek, da bom ta trenutek umrla minil, sem obstala in si rekla: ˝Vau, noro, vsakomur privoščim takole izkušnjo˝ in potem me je prijateljica opomnila, da bi najbrž večina ljudi šla v paniko in bi bila pač 8 dni panična. In takrat sem se zavedla, da je v življenju pač glavno, da narediš notranje delo, ki ga moraš narediti, da ko pride smrt lahko zadnjič vdihneš svoj dih in v tem uživaš. Zavedla sem se, da je 25 let dela na svojih notranjih prostorih pustilo pečat in da je očitno skidanega toliko gnoja iz mojega sistema, da lahko uživam tudi v tem. Zavedla sem se kako škodljive so morda igrice, ki se jih igramo, ko se delamo boginje in kako škodljiva je novodobna ezoterika, ki nas odzemljuje in nam govori, da je vse v redu. Sej ne da ni, ampak ´vse je v redu´ mora priti iz tebe, drugače ni drugega kot malo rožic na kup gnoja pred hlevom. In ko rožice ovenijo se kup žal niti malo ne zmanjša.
Poleti sem bila na ženskem krogu in voditeljica je rekla: ˝Ne razumem zakaj je treba tako trdo delati na svoji rasti, če pa lahko samo plešemo in se smejimo.˝ Jaz razumem. Sedaj razumem, ker mora nekaj znotraj mene skidat kar je za skidat, da se potem ples in petje rodi iz mene, da je življenje proslavljanje. Drugače je samo pesek v oči, pesek ki me bo slej ko prej začel žuliti. Pesek, ki bo upočasnil to, kar je neizogibno potrebno narediti.
Vsake toliko organiziram Delavnicami za maternice z odgovornimi lastnicami. Niso prijetne delavnice (no, prav neprijetne pa tudi ne). Res pa niso tipa: iiiiii in ne najbrž bomo plesale, bomo pa pogledale sebi v oči in določile ˝kaj moram skidat, da bom lahko zares uživala v vsakem trenutku in da se bom lahko v ta svet rodila kot odrasla ženska, avtentično takšna kot sem˝ in spustila delčke sebe, ki niso moji, pa sem se morda prepričala da morajo biti, da preživim. Vabljene, če ste pripravljene zares delati.
TEČI ŽIVLJENJE, TEČI
Življenje je včasih … no živo…
Povabi me, da se igram z njim, ravno ko …
… ko ne bi rekla, da je najbolj primerno, da me povabi.
Ko ležim v kadi,
se prepuščam toplini in
opazujem posušene vrtnične cvetove,
ki se vrtinčijo s tokom.
Takrat pride,
tiho, da ga komaj slišim in mi prišepne.
Šepet, čeprav skoraj neznaten,
me povabi k plesu:
zapleši z mano in daj temule obliko,
ustvarjaj z mano,
navdihniva tiste, ki lahko slišijo,
da bodo še bolj polni življenja.
Vstanem iz kadi,
iz mojega telesa puhti in
na njem ostajajo prilepljeni listi vrtnic.
Zavijem se v kopalni plašč
in odhitim zapisovati kar želi živeti.
Za mano ostajajo na tleh
mokre kapljice,
bledi spomini tega,
kar je bilo nekoč prijetno topla kad.
Ko pride življenje mu sledim …
In včasih to pomeni da zapustim toplo nedrje znanega
in se podam v mrzlo noč tega kar se ima roditi.
In vsako rojstvo proslavim s hvaležnostjo.
S hvaležnostjo da je v meni dovolj …
tišine da lahko zaslutim življenje
in mu dovolim, steči skozme.