Berem knjigo The continuum concept v kateri avtorica primerja življenja naših malčkov od rojstva naprej z življenjem indijanskih otrok, s katerimi je živela in kot zdravnica z njimi kar nekaj let tudi delala. Pravi, da Indijanci verjamejo, da ima vsak otrok v sebi vgrajen mehanizem, ki ga varuje pred poškodbami, padci… Tako majhnega otroka, ki se plazi okrog pustijo popolnoma pri miru tudi, ko se znajde v situaciji, ki bi lahko pomenila katastrofo. Navaja primer, ko se osem mesecev star otrok po vseh štirih kobaca okoli nezaščitene luknje v tleh, globoke 10m. Po naši logiki bi se nam dvignili lasje in prav vsi, ki bi ga opazili, bi skočili v zrak in odvihrali do njega ter ga ˝rešili˝ morebitnega padca. To bi storili tudi, če otrok ne bi bil naš ali sploh ne bi poznali njegovih staršev.
Indijanci so po drugi strani prepričani, da se bo otrok zaščitil sam, da ima v sebi meganizem, ki ga bo obvaroval padca. In zanimivo je, da avtorica pravi, da je bilo v vseh letih, ko je delela z njimi, število poškodb tako hudo nizko, da si tega mi sploh ne znamo predstavljati. In to v džungli, kjer so deroče reke, padajoča drevesa, strupene rastline in divje živali vsakodnevna praksa. V džungli,kjer se troci igrajo s pravimi puščicami, loki in mačetami.
Mehanizem, ki skrbi za to, da se otrokom ne bo zgodilo kaj hudega izhaja iz kontinuuma (to je sistem v naših telesih, ki se je skozi milijone let učil kako preživeti in ga imamo vgrajenega prav vsi). Za ta sistem velja, da zmanjša ˝samovarovanje˝ za toliko, kolikor ga prihaja od zunaj. Torej bolj nas skrbi za naše otroke, manj bo zanje poskrbel notranji sistem samovarovanja. Hm. Torej sistem samovarovanja se zmanjša, mi pa ne moremo biti ob otroku in ga varovati 100% časa. Čas ko nanj nihče ne gleda, je torej čas, ko semu bo morda zgodilo nekaj kar ga bo poškodovalo. In vemo, da prav nihče ne more gledati na svojega otroka 100% časa.
Še dlje lahko razvijamo teorijo o tem zakaj je treba pustiti otroke, da se naučijo skrbeti sami zase. Avtorica pravi, da se majhni otroci 100% časa trudijo zadovoljiti pričakovanja svojih staršev. In jih tudi zadovoljijo. Če smo torej preričani, da bo otrok, ko spleza na drevo, z njega tudi padel, bo ta isti otrok poskrbel za to, da nas ne bo razočaral. Padel bo z drevesa.
Zadnjič sem šla na Rožnik. Po potki pred mano je hodila družinica, oče, mami in pa 10 let star sin, Anže. Anže je izgledal čisto normalen otrok, ni bil poreden, ni se zgovarjal in ni brezglavo divjal okrog. Ko so šli mimo podrtega drevesa so se mu zaiskrile oči in stopil je na deblo. Deblo je bilo na eni strani na tleh, na drugi pa se je dvignilo za max meter in pol. Ne prav hudo visoko torej. Anže je bil skoncentriran. Vedel je kaj dela, hodil je previdno. Oče je skočil v zrak. ˝NE ANŽE!˝se je razlegalo po gozdu. Anže je naredil še dva koraka, preden je očetu uspelo pridrveti k deblu in ga primiti za roko in moledovati naj vendar pride dol, ker si bo drugača zlomil roko ali nogo. ˝Zdrsnilo ti bo!˝ je rotil oče. ˝Saj sem previden˝ je rekel Anže.˝Ne! Na deblu je mah in nikoli ne veškdaj ti zdrsne˝. ˝Vidim mah in vsak korak preizkusim, da vidim, če drži˝je vztrajal Anže. ˝Ne, prenevarno je! Pridi takoj dol!˝je vztrajal oče.
Škoda, sem si mislila, ena zlomljena noga v primerjavi s tem, da bo Anže do konca osnovne šole že vedel, da ne more zaupati svoji presoji in da naj v življenju rajši sploh ne poskuša, bi bila majhen davek. Vsekakor pa si normalno motorično sposoben otrok skoraj zagotovo pri metrskem padcu z debla ne bi zlomil noge.
Pustite zaboga otrokm naj si zlomijo noge! Naj dobijo svoje lastne izkušnje. Naj vedo, da se zlomljena noga zaceli in da življenje kljub ˝porazu˝ teče dalje. Dopustite tudi sebi, da si zlomite nogo! Skoraj garantiram vam, da si je ne boste, boste se imeli pa pri plezanju hudo dobro. Naredite ta teden nekaj kar ste si vedno želeli, pa niste. Zadihajte s polnimi pljuči.