Danes bi z vami rada podelila zgodbo, ki se je zgodila pred nekaj leti. Posebna je, ker je bilo to prvič, ko sem se ˝prebudila˝ znotraj krize in jo pogledala v širšem okviru. Do takrat sem sicer vedno za nazaj videla zakaj je bilo nekaj dobro, sproti pa mi ni uspevalo. Udobno se namestite, ker je kar dolga. Takole gre:
Z Darjo sva se odločili, da greva kot prostovoljki delat na Brač. V Milno. Takrat še nisva vedeli nič o Milni, tako kot najbrž ne veste ve. In dokler nimaš svoje izkušnje Milne, ti stavek, ki ga pogosto izrečejo domačini nič kaj ne pomeni. ˝Kateri stavek?˝ Tole je stavek: ˝Čovječe, pa što si ti pored Milne prešao?˝
Na videz nepomemben skupek besed, bi se, če ga prevedemo na mariborščino glasil: ˝Stari, pa ka si ti čist nor?˝. Za razliko od Štajerske, kjer to ne mislijo dobesedno, v Milni v resnici pomeni ´to´. Ampak, ko rečem v resnici, mislim v resnici. V Milni namreč živi nenormalno veliko res norih ljudi in tudi energije so takšne, da so tudi tisti, ki se tja preselijo, malo drugačni. Midve sva tako, nič hudega sluteč, za svoje prostovoljstvo izbrali posestvo blizu te iste Milne. Na tem mestu ne bom debatirala o najini norosti, ker to ni glavni namen zgodbe.
Torej, to je bilo posestvo, odprto za turiste, na katerem smo imeli 3 modrase. Ker so bili tam pred lastnico, se ji je zdelo, da imajo pravico tam tudi ostati. In tako si se sčasoma navadil zaupati, da bo življenje te modrase po posestvu vozilo po drugih poteh kot tebe. Darja je po bližnjem srečanju z enim v jami, v kateri je popoldan v hladu počivala ugotovila, da je počitek v katerikoli drugi senčki prav tako v redu in tako smo živeli v relativni harmoniji dalje. Verjeli ali ne, modrasi niso bili naš glavni problem.
Naš glavni problem je bil osel. Če poznate osle samo iz filmov, se vam morda zdi tole čudno. Naj vam povem, v filmih uporabljajo mule. To sploh ni isto. Naš osel je bil res OSEL. Divji, nekastriran, mlad in nor. Razen lastnice in Perota, ki je bil en tak Milniški Šrek smo se ga vsi bali. Napadal je namreč ob najbolj nepredvidljivih situacijah in na najbolj zahrbten način. Babú je grizel in brcal ko hudič. Šavsnil je kamor je pač padlo in zdelo se je, da se pri tem zabava. No, mi se nismo. Na srečo je bil večino časa zaprt (se opravičujem tistim, ki se borite za pravice živali. Berite dalje preden si ustvarite mnenje o moji krutosti).
V ta kamp je prišla tudi Kora. Ženska srednjih let, ki je ponosno povedala, da že 15 let meditira na Zemljo, na energijo Gaje. In kot je običajno, te življenje pač preizkusi tam, kjer se najbolj hvališ kako dobro ti gre in Babú , ki je bil definitivno povezan z energijo divjega aspekta Gaje, je to vedel.
Sredi noči se je iztrgal iz štrika, prebil leseno steno svoje ograde in oddirjal v ravni črti NA (ne poleg, NA!) njen šotor, da vidi kako kaj njena povezava z Zemljo. Seveda je Kora zagnala tak vik in krik, da je celo Milna naenkrat otrpnila. Z Darjo sva skočili pokonci in ker sva ugotovili, da sva edini, ki sta toliko pri zdravi pameti, da sta sploh sposobni kaj naredit, šli takoj v akcijo. Koro sva strpali v malo večji šotor, ki je služil kot kuhinja in v katerem si lahko stal na sredini, tako da osel ni mogel hoditi direktno po tebi. Potem sva si z nekaj triki in s palicami v rokah izborili pot do Darjinega avta. Najina misija je bila poiskati lastnico, da ukroti ponorelega osla. Gospa je imela jadrnico v samem centru Milne.
Nekako se nama je z veliko kričanja in preusmerjanja Babujeve pozornosti uspelo prebiti do avta in tresoči sva se spogledali in si oddahnili. Zdelo se nama je, da sva na varnem. Ampak ker je tudi Babu že nekaj časa živel v Milni, si lahko predstavljate, da sploh ni bil navaden osel in da se tale zgodbica šele pričenja zapletati.
Peljali sva se po cesti, ki bi se čisto fino vklopila v Pakistanske gore in če ste že kdaj v živo ali na TV-ju videle te ceste, potem si boste lahko predstavljale, da so opozorila pod zavihek ˝Kako do nas˝ na spletni strani, vsebovala besede kot štirikolesni pogon in avtomobil, ki ti ga res ni škoda. No medve nisva imeli štirikolesnika, ampak ker je Darja zelo spretna voznica, nama je uspelo nekako zgrešiti vse tiste kamne tik ob ogromnih luknjah in se vsakič znova prebiti do začasnega doma ´pored Milne´.
Bili sva ravno na odseku ceste, ki je bila milo rečeno reliefna, ozka in pa z vsake strani zaraščena z gostim grmovjem, tako, da se dva avta zares ne bi mogla srečati. V resnici ni bilo prostora niti za pešca in avto, ampak so veje grmovja z rahlimi risi v barvo avtomobila lepo polirale obilo prahu, ki se je dvigoval s ceste. Tokrat je Darja zaradi izrednih razmer vključila turbo dirkanje po cesti, kar je pomenilo kake 1km/h. Malo sva se tresli, ker sva bili še vedno pod vtisom adrenalina, istočasno pa je strah pred smrtjo že malo popuščal, tako da so se začele mišice z drgetanjem sproščati. Naenkrat pa …..
Direkt pred nama na cesti se je na zadnje noge dvignil Babu. Prav kot v filmu. S sprednjima nogama (no ne vem kaj imajo osli, jaz bom temu sprednjemu rekla noge) je nekajkrat zabrcal po zraku in nato pristal nekaj centimetrov pred avtom. Videlo se je, da ve, da ima nad nama popolno nadvlado. Ego, oslovski. Problem je bil, da je imel prav. Zakričali sva. Ujeti med, z avtomobilskimi lučmi primerno teatralno osvetljenega Babuja, cesto po kateri ne moreš rikverc in gostim grmovjem na obeh straneh, sva otrpnili. Vedeli sva, da Darja nima denarja za nov avto. Vedeli sva kako boli če te Babu zgrize, ker sva imeli v treh tednih na posestvu obe z njim že bližnja srečanja. In avto je bil z njo že pol življenja. In tisti, ki imate take stare avte veste, da postanejo družinski člani. Torej naju je skrbelo tudi za avto. Izbuljili sva oči, glasno zajeli sapo in čakali kaj ima podivjano ščene za bregom tokrat. Sekunde so trajale forever, Babu je stal, midve pa sva počasi začeli prakticirati plitko dihanje, ki je po zvokih malo spominjalo na saaa haaa iz tradicionalno jogijskega dihanja.
Takole čakajoč na milost ali nemilost nekoga, ki je svojo mladost preživel v energiji Milne in je temu primerno razvit v organe v glavi, se je naenkrat vame prikradla misel: ˝Vau, kaka dobra zgodba za vnuke bo tole nekoč˝. Izrekla sem jo na glas in v tistem sva obe planili v krohot, ki ga spraviš iz sebe samo, ko je panika že dosegla kritično mejo. Režali sva se kot fukjeni in počasi se naju je Babu naveličal in šel nekam levo.
Večkrat sem razmišljala o tem trenutku čiste groze in kako ga je ena sama misel popolnoma raztopila. Tale situacija s korono je sicer malo drugačna, ker ne traja eno uro, kot je trajala naša pustolovščina v Milni. Čeprav, veste, iskreno povedano tudi zgodba z Babujem je veliko bolj smešna in veliko manj katastrofična sedaj, kot je bila, ko se je dogajala. Kar hočem reči je, da ko nekaj traja dolgo časa, imamo veliko več priložnosti, da se začnemo obnašati, ´kot da smo se sprehodili poleg Milne´. Po drugi strani, pa je to lahko tudi trenutek, ko se odločimo, da bomo teh nekaj tednov preživeli tako, da bomo imeli na koncu res dobro zgodbo za vnuke. Da jih bomo preživeli tako, da jim bomo lahko čez leta povedali modrost, ki smo jo izluščili iz situacije in predvsem tako, da bomo na koncu lahko rekli: ˝Ponosna sem nase˝. Kaj torej lahko naredim danes, da bom ponosna nase?