Če ste odgovorili z ˝ja˝, vam moram čestitati. V tem svetu popolnosti in reda, v svetu, kjer je nekaj nagrajeno samo, če tega ni več mogoče izboljšati, vam je nekako uspelo ostati ali postati šlampl.
Tako kot vse ima tudi to svoje prednosti in slabosti. Velikokrat slišim ljudi, ki mi rečejo: ˝Joooo Vesna samo jaz sem perfekcionist in ne morem delat stvari na pol.˝ Ta joooo, se sliši kot trpljenje. Sliši se, kot da bi človek zahteval od njih, da umrejo. In v resnici bi za večino to, da postanejo šlampasti in zaletavi tudi pomenilo ene vrste smrt. Zakaj?
Večina vas je perfekcionizem vtkala v vašo identiteto. Mislite, da je to kdo ste perfekcionist. Tako se tudi pogovarjate. Rečete na primer: ˝Ja, ampak jaz sem perfekcionist˝ ali ˝Ko vsaj ne bi bil tak perfekcionist˝. Vaš jaz je torej perfekcionist in, da bi perfekcionist v vas umrl, bi moral umreti vaš jaz. In umreti… no umreti je res težko, to zagotovo veste.
Jaz sem bila kar nekaj časa perfekcionist. Nisem prav gotova ali sem že prišla na svet s to idejo ali sem se vsega skupaj naučila doma. Ker imam brata, ki ni perfekcionist sumim, da družina dejansko nima toliko prstov vmes, kot se meni zdi, da bi jih lahko imela. Malo mojega perfekcionizma pripisujem temu, da imam že od vedno eno zblojeno idejo, da moram osrečiti vse ljudi. Naporna ideja by the way, ne je posvojit! In ljudje so srečni, če so stvari narejene popolno. Moja mami je srečna, če so stvari narejene popolno. Učitelji so bili srečni, če so bile stvari narejene popolno. Policaji so srečni, če so stvari narejene popolno. Šefi so bili srečni, če so bile stvari narejene popolno.
Spomnim se popoldneva, ko sem se odločila, da ne bom šivala tako, da bi bilo popolno. Takrat so bile v modi kupljene stvari. In ugotovila sem, da so kupljene stvari narejene šlampasto. Takrat sem si rekla: ˝šlampasto je boljše˝ in začela resno vadit šlamparijo. Za vedno bom hvaležna poceni tekstilni industriji, katere izdelke sem si takrat lahko privoščila, da mi je bila v navdih.
Enim za šlamparijo sploh ni mar, ker imajo tako nizke standarde, da je sploh ne opazijo. Živijo zelo sproščeno življenje in redko kaj zares dokazujejo. Delajo pač kar jim paše.
Enim je za šlamparijo še kako mar. Ure lahko debatirajo o tem, kako slabo je nekaj narejeno in kako bi oni naredili boljše (na skrivaj vam lahko povem še to, da si ne upajo narediti prav veliko. Ampak, če bi si pa upali, bi pa zagotovo naredili boljše). Tem rečemo perfekcionisti, vendar jih uvrščamo v podskupino neproduktivnežev in godrnjačev.
Enim je za šlamparijo še kako mar in naredijo vse, kar je v njihovi moči, da so stvari narejene točno tako, kot je treba. Ta treba je seveda v njihovi domeni in ni nujno, da se z njim strinjamo ostali. Delajo od jutra do večera in so na koncu precej utrujeni, vendar zadovoljni, da so stvari naredili vredu. Včasih se pritožijo, da imajo ob sebi popolnoma nesposobnega partnerja, sodelavce ali otroke. Te uvrščamo v podskupino produktivnih zagnanih perfekcionistov.
Eni šlamparijo obožujejo. Zanje pomeni šlamparija perfekcionizem in če ni šlampasto ni popolno in potem se lahko zaciklamo z vprašanjem: če je šlamparija popolna, je potem sploh še šlamparija ali je že perfekcionizem? Od teh ljudi kar letijo stvari, ki jih morajo potem ostali popravljati. Bog ne daj, da jih imate ob sebi, če ste perfekcionist, ker vam bodo do kraja najedali živce.
Potem so eni, ki imajo v sebi oboje in se kot kameleoni prelivajo med šlamparijo in perfekcionizmom. Če je zares treba delajo stvari res popolno in, če ni zares treba, so šlampasti. S svojo šlamparijo prihranijo eno uro in gredo v času, ki jim je ostal v gozd na sprehod ali pa na hitro naredijo še eno stvar.
Prvi dve leti down under sem to njihovo zaletavost in ˝she’ll be alright˝ naravo obsojala. Zdelo se mi je, da bi s tem kdo so in kaj znajo lahko naredili veliko več. Zdelo se mi je, da če ne bi bili tako hudičevo hitro zadovoljni sami s sabo… potem bi lahko res naredili nekaj velikega.
Potem se je zgodila recesija in večina držav je ˝potonila˝. Avstralci…, oni se niso sekirali, na hitro so malo prestrukturirali svoje firme, razvili in dali na trg nove proizvode, ki so ji potem naslednje tri leta glede na odziv tržišča izboljševali in popoldan še naprej uživali v parku in gojili svojo ˝she’ll be alright˝ mantro. Tudi recesija jih ni udarila. Rešila jo je šlamparija.
Takrat sem se zamislila. Zamislila sem se nad tem kakšno življenje si želim živeti. Koliko želim biti sproščena in koliko sem v širšem okolju sploh lahko perfekcionist. Lahko naredim stvari tako, da bodo za vse popolne? Ne. Ne morem. Torej? (odgovorite vsak zase).
Pri odgovoru na to vprašanje se pogosto ustavi, ker če ste perfekcionist na to vprašanje ne morete ali pa nočete odgovoriti. To vprašanje pomeni smrt vaše identitete in to je skeri. Iz omare pridrvijo vse vaše nesigurnosti in strah pred zavrnitvijo in strah pred izgubo in strah, da vam ne bo uspelo in strah, da (dopolnite vsak svoje strahove)…
In če vas je strah in ste v krču… no, potem vam že ni uspelo. Se opravičujem, če sem komu pravkar povedala, da daril ne nosi Božiček. Najverjetneje boste končali na smrtni postelji in vas bo strah oditi, ker nimate dovolj navodil za to kako umreti in boste v krču kako sploh bi umrli. Malo vam bo pa tudi žal, da niste vsaj preizkusili šlamparije, ker bi vam tokrat morda prišla prav.
Torej, če imate poln kufer svojega perfekcionizma in bi radi drugačno življenje, tule je nekaj idej, ki jih lahko preizkusite dokler ste še tu:
- Poglejte v zgornje kategorije perfekcionizma in najdite eno, ki vas najbolj mika. Potem jo vadite vsaj tri mesece. Ne jemljite je preveč zares, vzemite jo samo kot igro, kot nekaj kar vadite.
- Če boste po treh mesecih še živi in če boste ugotovili, da vam je igra všeč, sprobajte še kakšno novo igro ali pa uživajte še nekaj časa v tej.
- Spomnite se, kako klavrni so bili prvi Windowsi. Kaj menite, da bi se zgodilo, če bi Microsoft čakal, da bo imel popoln produkt preden ga da na tržišče. Oni so v bistvu čista krona šlamparije. Če so trenutno bolj uspešni kot vi, menim, da lahko zaupate procesu pošlamparjenja in vsaj probate :). (če zares obogatite bi imela 1% profita lepo prosim).
- Sprejmite, da v življenju vsako sekundo igrate eno igrico (včasih več njih naenkrat). Ne morete živeti brez, da igrate. Ja, ja, vem da se vam ne zdi, da ne igrate, vi ste resnični, ampak… brez da igrate igrico ne morete obstajati. Ampak no, o tem kaj več kdaj drugič.
- Bodite srečni, da ste postali šlampl. Sedaj imate eno igrico več, ki jo lahko igrate, ko to dela za vas. Prinaša vam malo dodatne svobode.