Zakaj me tako čudno šlataš?

Moja stara mama je zelo stara gospa, 95 jih bo napolnila letos. To ni tako zelo čudno, pri nas namreč živimo tako dolgo. Danes sva se z mami ravno strinjali, da je: ˝Hudiča, a bova res morali živeti tako dolgo?˝ za naju resen problem. Od kar se stara mama počasi poslavlja, se z njo večkrat pogovarjam o smrti. Se mi zdi pomembno, da se o njej pogovoriva dokler sva še živi in pri zdravi pameti. Pri stari mami sem ta trenutek namreč malo zamudila. 

Ampak tole ni razmišljanje o smrti, tole je razmišljanje o življenju. Zadnjič, ko sem bila pri stari mami je imela kar težak dan. Ležala je in bila vsa slaba. Medtem, ko sva se pogovarjali, sem jo božala po čelu in po licu. Naenkrat me je pogledala v oči in rekla: ˝Zakaj me tak čudno šlataš?˝. Najprej nisem vedela o čem govori, potem pa mi je postalo jasno, da misli moje božanje. Veste, mi nismo družina, ki bi se pretirano božala, objemala in si govorila kako čudoviti in ponosni smo drug na drugega. Vsi vemo da smo in to pokažemo kadar se pojavi potreba. Vemo, da lahko računamo drug na drugega. Na en način smo podobni številnim drugim družinam.

Pa vendar me je njena izjava šokirala. V svoje življenje sem namreč uvedla precej božanja in objemanja. V našo družino ga je v bistvu uvedel moj brat. Jaz sem si ga želela, nisem pa imela dovolj jajc, da bi to takrat tudi naredila. Ko sem mami po tem pogovoru kasneje rekla, da se mi zdi šokantno, da se zdi moji stari mami božanje ˝čudno šlatanje˝ je pripomnila, da je najbrž že od moževe smrti pred 50. leti, nihče ni pobožal. Katastrofa, se vam ne zdi? Mami pravi, da je tako pač bilo takrat in to razumem, ampak stara mama živi tudi sedaj, ne samo takrat in ne morem verjeti, da je v vsem tem času nismo navadili na božanje. Preprosto nam ni prišlo na misel – nebenemu! Ta projekt smo res zafurali.

Velikokrat slišim ljudi moje generacije, kako se pritožujemo glede tega, da v naših družinah ni bilo dovolj nežnosti in pozornosti. Strinjam se z njimi. Vidim rano, ki jo je to povzročilo in vidim, da še kar čakamo, da bodo za to poskrbeli naši starši. Redko pomislimo, da bi to lahko uvedli mi.

Oziroma na kraj pameti nam ne pride, da bi to bila naša naloga. Kolektivno se strinjamo, da bi to morali starši in do smrti smo pripravljeni čakati, da se bo zgodilo. Potem starši umrejo in velikokrat se zgodi, da imam na korekcijah sedemdeset let stare gospe, ki se mi jočejo, da jim starši niso znali pokazati ljubezni. In še kar čakajo, da jim jo bodo. Problem je samo, da so njihovi starši že 20 let mrtvi. 

Zadnjič je prišla gospa, ki ima mamo sredi devetdesetih. Mama od nje pričakuje, da ji bo ves čas na voljo. Seveda ji ne more biti in da malo razjasniva situacijo, sva z mišičnim testiranjem preverili kaj bi bilo najbolje za vse. Prijazna gospa, ki je bila prej prav čudovito pripravljena sodelovati, se je temu, da bi svoji mami povedala, da jo ima rada, odločno uprla. ˝Kaj? Rečem ji naj da jo imam rada? To pa ne, veste pri nas tega ne počnemo! Bilo bi prav čudno˝. Povem ji, da bi to mami zelo koristilo, ampak že samo misel, da bi morala to narediti jo je spravljala ob pamet. ˝Ni šanse˝ je na koncu zaključila. Razumela sem jo. Stvari, ki se v družinah zadnjih 20, 30, 40, 50 ali 60 let niso dogajale, je težko uvesti. Še posebej, če menimo, da bi to morali narediti starši, pa niso.

Vendar povem vam, velikokrat pridejo k meni tudi starejše gospe, ki so v strašni stiski, ker bi si želele svojim odraslim otrokom povedati kako rade jih imajo, pa ne vedo kako. Se tudi vam dogaja? Da bi radi svojim staršem ali svojim otrokom rekli, da jih imate radi, vendar vas skrbi, da bi bilo to takooo hudo čudno, da to pa res ne gre? Če se vam, naj vam povem, da imate časa točno toliko, kolikor časa bodo še tukaj. In, čeprav skoraj nikoli zares ne pričakujemo, da bodo odšli, se lahko zgodi kadarkoli. In tako kot čakate na nekoga vi, skoraj zagotovo nekdo na drugi strani samo čaka, vas. Jaz sem pred nekaj leti začela govoriti o tem kaj mi v družini manjka. Odrasla sem že, ampak nekatere stvari pač hočeš slišati od staršev. Tako smo v zadnjih letih uvedli kar nekaj novosti. Mami ni nikoli ničesar zahtevala, je pa vedno poslušala in po svoji moči ustregla kolikor je pač lahko. Ene stvari sem ji morala omeniti večkrat, preden so se zgodile. Razumem, saj so verjetno zanjo prav po vesoljsko nenavadne.

Ta vikend pa me je presenetila. Po nekaj letih uvajanja novosti, se je tudi sama opogumila. Pritožila se je, da ji nikoli ne povem, da sem nanjo ponosna. Bilo je ne en način prav smešno. Nikoli si ne bi mislila, da ji je to pomembno. Razmislila sem in ji popoldan, ko sva skupaj sedeli in na roke šivali luknje na mojem plašču, povedala za kaj vse sem ponosna nanjo. Ni ji bilo nerodno, kot sem pričakovala. Naravnost žarela je. Končno sem ji tudi jaz povedala, da sem ponosna nanjo. Moj brat to dela redno. Vsakič, ko opazi kako se kdo obnaša kot ˝slabo vzgojen kreten˝, jo pokliče in ji pove, da je ponosen nanjo in na to kako ga je vzgojila. Najbrž ste že opazili, da ima moj brat v sebi veliko modrosti in srce na pravem mestu. Čeprav je veliko mlajši, se od njega veliko naučim.

Razmislimo torej, kaj je tisto, kar bi si želeli povedati svojim staršem, bratom, sestram, prijateljem? Kaj je tisto, za kar bi mogoče potrebovali več poguma, kot ga trenutno imamo, da bi dejansko izustili neizustljivo? Kaj je tisto, kar je nam manjkalo in bi morda lahko starše prosili, da nam dajo ali pa bi jim to dali mi? Potem pojdimo in naredimo to. Brez pretiranega razmišljanja, ker drugače nam ne bo uspelo. Kar na vrat na nos jim povejmo, da jih imamo radi in upajmo, da bomo preživeli. In, naj vam zaupam, pri statističnem uradu sem preverila in baje so smrti zaradi tega, ker smo staršem povedli, da jih imamo radi sila redke. To sicer ne pomeni, da je popolnoma varno, vendar mislim, da je tveganje, da boste po njihovi smrti obžalovali, da tega niste naredili dovolj veliko da riskirate. In, ne pozabite mi sporočiti kako je šlo 😉

Košarica0
Košarica je prazna. Dodajte kakšen izdelek.
0