Kar nekaj časa sem že na svetu in skozi različna obdobja sem plula po različnih razpoloženjih in različnih prepričanjih kaj je zame pomembno. Pomembne so mi bile ocene in ali naredim moško in žensko špago brez, da se najprej ogrejem, pomembno mi je bilo, da bi imela denar, potem mi je bilo pomembno, da bi ozdravela, potem da bi se preselila nekam drugam, potem da bi delala to, kar si želi moje srce, potem… dosti tega mi je bilo v različnih časovnih obdobjih pomembno. Nikoli ne preverjam svojih pomembnih tem za novo leto ali za rojstni dan. Preverim jih, ko se pač spontano prikažejo.
Pred leti ko sem bila res bolna in na psu v vseh pogledih svojega življenja sem preverila koga želim imeti za učitelja. Dolgo sem razmišljala, kaj bi lahko nadomestilo to, da se učim iz težav in bolezni. Spraševala sem se ali mora biti težko, da se učim? Morala sem priznati, da se takrat učim hitreje. Ampak, vprašala sem se tudi, ali se lahko izognem velikim problemom, če spremenim svoj način učenja in se začnem namerno učiti takrat, ko se imam lepo? Bodo potem ˝težave˝ in preizkušnje še potrebne? Odločila sem se, da preverim svojo tezo in si poiščem učitelja.
To iskanje je bilo precej zapleteno, saj nisem človek, ki bi zares iskal učitelje, guruje, duhovne vodnike… rada se učim od običajnih ljudi z običajnimi življenji. Prisluhnem, ko mi mimoidoči klošar reče nekaj, prisluhnem, ko mi prodajalka pove naključen stavek, ko ženske na delavnicah podelijo svoje izkušnje… Poslušam življenje in se tako učim. Zato je bilo zame vedno zelo omejujoče, da bi si zbrala enega samega učitelja. Pa vendar, na koncu sem si kot učiteljico izbrala radost. Odločila sem se, da se bom učila v trenutkih radosti. Da bom vsakič, ko se bo radost pojavila pozorna kaj se lahko naučim. Na začetku je bilo malo nenavadno. Navajena sem bila na batine preden sem prisluhnila. Potem sem nekaj let kasneje ugotovila, da zame tale metoda čudovito dela in moja učiteljica je še vedno radost.
Ko sem prenesla fokus iz težav na radost, sem začela v življenju opažati ˝magic˝. To so tisti trenutki, ko se mi zaiskri oko, ko se zgodi nekaj, kar pritegne mojo radost in ko življenj teče. Takrat začutim čudovito hvaležnost za trenutek. Ustavim se in samo čutim hvaležnost. Večkrat se spomnim kako sva v Avstraliji hvaležnost s Howardom vadila. Vadila sva jo zato, ker ni bila naravna. Ni prišla sama od sebe. Morala sem se ustaviti in pomisliti za kaj sem lahko hvaležna. Danes… danes čutim hvaležnost skoraj na vsakem koraku. Ne vem točno ali zato ker sva jo takrat na skupnih sprehodih tako zvesto vadila ali zato, ker je sedaj moj učitelj radost in radost rada govori o stvareh za katere sem lahko hvaležna. Radost rada govori o ˝magicu˝.