Kaj je vaš poklic?

Zadnje dni večkrat razmišljam o besedi poklic. Na videz popolnoma navadna beseda, ki jo uporabljamo vsak dan, brez da bi zares pomislili kaj pomeni. Če jo razdelimo na dve besedi, ima več smisla po-klic, torej nekaj kar delamo po tem, ko zaslišimo ali začutimo klic, nekaj kar nas kliče.

Sodobna družba ne podpira klicev, rezervirani so samo za duhovnike in nune. Vsi ostali se izobrazimo in po navadi delamo nekaj za kar smo se pač izobrazili oz. smo v službi, ki smo jo pač dobili. Potem se tam dolgočasimo, si dopisujemo po fb, razmišljamo o tem kaj bomo delali popoldan, eni v mislih plezajo ali delajo kakšne druge stvari, drugi imajo neskončne debate s so-delavci in tako nekako mine dan. Tako nekako mine tudi življenje in ko Američani naredijo raziskavo o čustvu, ki je najbolj pogosto prisotno na smrtni postelji ugotovijo, da je to v 90% obžalovanje. 90%! Je res potrebno, da je temu tako?

Življenje nas vedno pokliče k nečemu. Vprašanje je samo ali ga slišimo? Še bolj poredko pa se odločimo in se sami ustavimo in zahtevamo, da nas pokliče. Ustaviti se je namreč v sodobni družbi greh.

Pa vendar, ko se pogovarjam z ljudmi, ki res delajo svoj po-klic imajo vsi enako zgodbo. Ali so se sami ustavili, ali pa jih je najprej ustavilo življenje (npr. bolezen) in so se sami ustavili po tem. Potem so tudi taki, ki jih ustavi bolezen in namesto, da bi prisluhnili, so bogi, bogi in je to to. Po-klic je izgubljen.

Mene je na žalost morala ustaviti bolezen. Želim si, da temu ne bi bilo tako in sem hkrati hvaležna, da je bilo. Vendar sem se po tem, ko mi je razpadlo moje nefunkcionalno življenje (ki je na zunaj zgledalo skoraj popolno) ustavila tudi sama. Enega dne sem rekla: ˝DOVOLJ!˝.

Uredila sem si sobo s poceni najemnino, se dala na socialno podporo in se ulegla. Obljubila sem si, da ne bom delala prav ničesar dokler ne ugotovim zakaj sem tukaj in kaj je moje poslanstvo. Dobesedno prisilila sem življenje, da me pokliče. Bila sem OK s tem, da to traja leta dolgo. Bluzila bom dokler ne zaslišim klica. Moj največji strah, da bodo vsi mislili, da sem luzerka, je šel po gobe. V enem obdobju sem jih celo sama skušala prepričati, da sem res lenoba in luzerka, pa ni šlo. Nihče ni hotel verjeti. Sprostila sem se. Če torej ne verjamejo takrat, ko res bluzim… zakaj bi se potem še naprej sekirala. Z vso vnemo sem se vrgla v delanje niča. Dala sem si dovoljenje, da samo sem. 

Ni trajalo leta, po pbr. dveh mesecih se mi je začelo svitati. Korak za korakom mi je življenje kazalo kam naj grem. In korak po koraku sem mu sledila. Ni prišlo kot neke vrste razsvetljenje z ognjemetom in fanfarami, tako kot si ljudje pogosto predstavljajo, da bo prišlo. Prišlo je kot slaboten klic. Ko sem mu sledila, je postajal močnejši. Bolj sem mu sledila, bolj je bil močan. 

Za veliko ljudi je tako. Ne pričakujete razsvetljenja v pol ure koliko imate na voljo zase. Ne pričakujte, da se vam bo odprlo nebo in boste točno vedeli kaj je vaša pot. Poiščite majčken glasek, majčken klic in mu sledite. Potem pa glejte kako raste in se razvija. Vsi veliki učitelji so na svoji poti dvomili, iskali in na koncu našli. Zakaj menite, da bi bilo za vas drugače?

Vendar pa se morate najprej ustaviti, vdihniti in prisluhniti. Če imate na teden dve uri časa zase, to ne šteje kot ustaviti se, če greste na jogo ali delate karkoli drugega, to ne pomeni ustaviti se. Zadnjič sem se o tem po sms-jih pogovarjala s prijateljem. Vprašala sem ga kdaj je imel nazadnje čas zase. Je rekel, ˝sedajle ga imam, meditiram na klopci˝. Meditiram!??? ˝Kako lahko meditiraš in imaš čas zase, če si dopisuješ z mano?˝ Ne vemo več kako se ustaviti, to je naš problem. Ko sem končala eno izmed mojih precej napornih služb, sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi in se pomirila. In skoraj ves ta čas sem mislila, da sem že spočita in pri sebi. Potem pa sem naslednji mesec ugotovila, da to sploh ni bilo res. Ampak večinoma nimamo mesece, da bi se spočili in opazovali. Sodobna družba je rekla, da če to naredimo smo ne samo luzerji ampak tudi breme. Če vprašate mene, smo breme, če se nikoli nismo ustavili toliko, da bi zaslišali klic.

Košarica0
Košarica je prazna. Dodajte kakšen izdelek.
0