Zadnje čase poslušam tale nonsens kar naprej. Ljudje vidijo, da živim tako kot si želim in se čutijo dolžne, da mi povedo kako srečna sem, da sem imela v preteklosti pogum, da sprejmem odločitev in se odločim za usodni korak, oz. nekaj usodnih korakov, ki so me pripeljali v sedanjost, ki jo živim sedaj. POGUM!
Za vsak slučaj, če uporabljate tudi vi isti izgovor, da ne živite zares svojega življenja, bom tule sedaj malo razmišljala o pogumu. Če se ne strinjate z mano, mi ni treba pisati svojih komentarjev z velikimi črkami in tremi klicaji. Preprosto si mislite, da nakladam in živite dalje svoje življenje. Nihče vam namreč nima pravice govoriti kako živite, in ta nihče vključuje tudi mene.
Večinoma mislimo, da ko bomo pogumni, nas ne bo več strah. Ampak, če me ni strah ne potrebujem poguma. Je res? Pogum je potreben SAMO kadar me JE strah in se vseeno odločim nekaj narediti. Torej čakanje na to, da strah izgine, je čakanje na to, da bomo nekega dne na smrtni postelji in se bomo lahko podpisali pod statistiko, ki so jo nekaj let nazaj naredili v Ameriki, ko so ugotovili, da 93% ljudi umre z obžalovanjem, obžalovanjem, da niso v življenju naredili stvari, ki so si jih res želeli, da niso povedali ljudem, da jih imajo radi, da niso živeli strasti srca.
Pred leti sem bila pri Janu Lemuriju (takrat je bil še Jan Čadež) na delavnici o strasteh srca. Na delavnico sem šla, ker je ni bilo stvari glede katere bi lahko rekla, da sem strastna. Bolj ko ne, vse me je veselilo, vendar nič tako, da bi si to želela delati vsak dan. Leta dolgo sem preživela v premišljevanju kaj za hudiča delam na tej zemlji. Tako zares. Želela sem verjeti, da imam neko poslanstvo, NEKAJ za kar sem se prišla mučit na ta svet, nekaj za kar je bilo vredno hoditi prvo leto naokoli z vneto ritjo, ker se je nekdo spomnil, da so plenice dobra ideja, nekaj za kar je bilo vredno v glavo tlačiti tabelo integralov, nekaj za kar se je bilo vredno ukvarjati s tem telesom, ki kar naprej nekaj rabi (spanje, hrana, nega, oblačila…). ˝Hudiča da mora biti nekaj večjega za tem!˝ sem si govorila, saj me je že sama misel, da je nad nami neki bog, ki nas gleda kako se mučimo in se nam reži ter nas, če se ne obnašamo po njegovo kaznuje, navdajala z grozo. Ne, preveč lepa je ta zemlja, da bi bilo lahko vse to res.
In tako so tekla leta. Gledala sem ljudi, ki so vedeli kaj hočejo in so tem sanjam tudi sledili. Začeli so 10 let nazaj, ko smo se jim vsi smejali, da s tem pač ne bodo mogli preživeti. Mi smo šli v službe in imeli stanovanja, avtomobile, nekateri hiše, nekateri so potovali, veliko potovali… Oni pa so glodali skorjice kruha in nekako za silo preživotarili tistih prvih nekaj let. Danes… Danes živijo čisto spodobno, skorjice so preteklost, delajo pa to, kar si zares želijo. In ko jih gledam danes, sem videla, da si želim to kar imajo oni. Ampak, želim si biti tam kjer so oni danes, ne kjer so bili pred desetimi leti, ne, ne, skorjice kruha niso moj stil.
Pa vendar, naša odločitev za dobro plačano službo pred desetimi leti ima za posledico, da smo deset let kasneje, še vedno v sedaj srednje dobro plačani službi, nezadovoljni sicer, ampak je pa služba, in v teh težkih časih, kaj bi človek hotel boljšega. Sreča, da je tako kot je.
Tako jaz menim, da nismo pogumni tisti, ki smo tvegali in se vrgli v življenje s polnimi pljuči. V mojem svetu so pogumni tisti, ki si zaradi denarja in udobja upajo ostati v službi, partnerstvu, s še enim stanovanjem za katerega bodo delali naslednjih 20 let, v državi,… ki jih absolutno ne izpolnjuje. Pogum zahteva dejstvo, da se gledamo kako se staramo, kako nam zaradi nezadovoljstva in življenjskega stila propada ali pa postaja zabuhlo telo, kako z zgledom učimo svoje otroke, da ni mogoče živeti zadovoljno življenje, z zavedanjem, da bomo na koncu zaradi vsega tega zboleli. TO JE POGUM!
Torej, ustavite se. Če pogum že imate, kaj je tisto, kar si zares želite? Dovolite si sanjati, dovolite si živeti, dovolite si tvegati, naj vas vrže na nos, vstanite in si obrišite obraz in pojdite dalje. Pogum več ni problem, čas je ZA ŽIVLJENJE.
Na koncu bomo vsi končali isto. Na nas bodo vrgli malo zemlje, potočili solzo ali dve in to bo to. Ne gelede na to ali smo življenje preživotarili ali smo res naredili to kar smo želeli. Razmišljajte danes o tem.