Lepo je biti pameten, ko so bolni drugi, lepo jim je dajati nasvete o tem, kako telo že ve kaj dela in da očitno potrebujejo počitek. Takrat to res verjamem. Druga pesem pa je, ko zbolim jaz. In to takrat, ko imam po enomesečnem dopustu na programu delavnico acroyoge in pa tri dni energijskih korekcij na katere so ljudje čakali en mesec. Takrat seveda nočem bit bolna. Halo, če že par let nisem bila tudi sedaj ni treba, da sem. Narobe je! Ne jaz in ne sedaj.
Nekaj časa sem tako nergala, potem pa pristala na to, da malo pogledam kaj sem se o boleznih do sedaj naučila. Prvič, bolezni so čiščenje in resnici na ljubo nisem doživela resnega čiščenja že več let (vsaj ne preko bolezni). Tokrat sem bila blagoslovljena s prehladom/angino, ki je vsebovala vse resne atribute angine, presneto vneto grlo, nos iz katerega se tako hitro valijo velike količine prozorne lepljive tekočine, da niti rumena ne uspe postati, glavobol, utrujenost, visoko vročino in pa kašelj devete stopnje po Rihterjevi potresni lestvici. Na trenutke me je res zaskrbelo, da mi bodo počila pljuča. Nekaj časa sem zares trpela.
Vse je postalo veliko lažje, ko sem sprejela, da je bolezen tu zato, da se telo regenerira. Vročino lahko razumemo kot način za odpravo nakopičenih toksinov s pomočjo njih ˝izgorevanja˝, medtem ko občutek polomljenih kosti in mišične šibkosti kaže na to, da je skeletno-mišični začasno odrinjen v senco, da bi stopili v ospredje notranji organi, katerih osnovna naloga je razstrupljanje, obnavljanje in ponovno zbiranje moči.
Nadalje glavobol razkriva, da se z veliko naglico in globinsko preurejajo strukture vezivnega tkiva v lobanji, potem, ko je predhodno nakopičena utrujenost ˝izžela˝ možganske ovojnice in prisilila lobanjske strukture, da se izsušijo, da otrdijo in se drugače organizirajo. Bolečina priča o hitrosti, s katero se dogajajo ta ˝mikro-raztezanja˝, ki so potrebna, da bi se ponovno vzpostavilo stanje ravnovesja.˝ To je razlaga dr. Jaderja Tolje in Francesce Speciani v knjigi Misliti s telesom.
Ko sem vse to sprejela, sem pogledala še kaj pravi video The new German medicine in ugotovila, da je bolezen sanacija šoka, ki ga je telo doživelo v preteklosti in bila srečna, da sem bolna. Toliko dobrega je naenkrat pomenilo vse to, kar je bilo še pred eno uro grozno in me je doletelo po krivici. Od tu je šlo moje zdravljenje zelo, zelo hitro, kar je nenavadno, če pomislim, da sem včasih za angino potrebovala cel teden.
Bedela sem eno noč, bedela in kašljala in se potila in čistila. Niti malo nisem trpela ampak sem celicam govorila o tem kako kul, da imajo priložnost sčistiti in obnoviti vse te organe. Top! Povedala sem jim o Kryonovi knjigi The nine layers of DNA in o tem, da v njej razlaga da obstaja en nivo DNKja, ki če se aktivira v sekundi pozdravi vse celice v telesu in da bi bilo fino, če mal začnejo gledati kako bi bilo, če bi se mogoče vsaj malo aktiviral ;).
Naslednji dan sem bila že precej boljša. Zvečer sva z Lučko gledali film in jedli kokice…oz. Lučka je jedla kokice, ker sem se jaz začela od kašlja dušiti vsakič, ko sem jih skušala pogoltniti. Zahvalila sem se telesu, da mi kaže, da mu ne pašejo in gledala film ob pljučniku in čaju.
Še naslednji dan sem pogledala kaj bi mi pasalo in misel, ki me je prešinila je bila absurdna: tek. Bila je jasna ampak čisto utrgana. Prejšnji večer nisem mogla jesti kokic brez, da bi se davila, danes pa naj tečem??? No way. Na srečo sem se hitro nehala prepirati s svojim razumom in šla teči. Niti enkrat samkrat nisem zakašljala, kar je popolnoma odštekano, saj je bil moj kašelj še kako potresno naravnan. Po teku sem bila prerojena in naslednji dan zdrava. Ima še kdo takšno izkušnjo?