sedeti v krogu žensk, odprtih za vse tisto za kar svet tam zunaj nima posluha, ti pa znotraj sebe močno čutiš, da te kliče;

prisluhniti maternici in njenemu vodstvu, ne samo v času menstrualnega počitka, ampak tudi v vsakodnevnem življenju;

obuditi stik s svojo yoni. S tistim delom sebe, od katerega se morda čutiš odrezana, ali pa močno povezana in te ta povezava straši. Zaradi čarovniških ran, ki jih nosimo v sebi kot potomke uničenih žensk, je stopiti v svojo moč za marsikatero žensko strašljivo in nevarno;

strašljivo pa je morda tudi pokazati se, izpostaviti se, spregovoriti, ko veš da je čas, da nekaj rečeš. Zato zmrznemo, se potegnemo vase in se potem doma bičamo zakaj nismo nič rekle. Ti je to znano? Če bereš tele vrstice ti je morda znano, postaja pa zate vse manj sprejemljivo. Morda te je začela klicati avtentičnost in veš, da je čas, da ji prisluhneš;

večkrat slišim, da si želite s kratkimi dnevnimi ritualčki (3-10min), o katerih lahko kasneje tudi razpravljate v skupini, počastiti sebe in svojo prisotnost v svojem življenju, pa kar ne najdete motivacije. Ker, bodimo iskrene, koliko je v našem dnevu resnično prostora za nas? Pa ne tistega, ko skrolamo ali se oblačimo za službo. Ne, ampak tistega, ko se iskreno družimo s sabo. Ko smo povezane, v miru in prisluškovanju svoji naravi. In koliko tega prostora zavzemajo služba in drugi ljudje? Naredite si prosim kalkulacijo po dnevih za zadnji teden;

morda prebrati kakšno dobro knjigo. Želim si namreč, da imamo v Zarjinem plemenu vsako leto vsaj eno knjigo, ki jo preberemo tiste strastne bralke in se potem o njej pogovorimo. Letos nas je na primer navdušilo skupno branje Volčje kapice in pogovor z avtorico Nejo Meto Rojc, ki popolnoma na novo postavi pravljico o Rdeči kapici. V njej ima vsakdo točno tisto vlogo, ki jo ima zares, če se podamo na pot raziskovanja svoje narave. In verjemite mi, volk, ki v simbolnem svetu predstavlja naše impulze, ni nevaren nasilnež, ampak veliki učitelj, ki nas lahko popelje na čisto novo pot. In prav tako lovec ni rešitelj, ki nas bo rešil pred sabo, kot nas na primer reši kontracepcija. Zelo priporočam branje tudi, če se nam ne pridružiš. Če pa boš z nami, dobiš še skupno razmišljanje in deljenje svojih izkušenj ob knjigi, ki te bo zagotovo nagovorila;

vsake par mesecev tudi v živo objeti v energiji, ki se ustvari, ko se ženske povežemo v svoji magičnosti. Že samo to je dovolj. In morda se izven rednega programa same dogovorite za kvalitetna druženja. V sklopu programa pa se bomo v živo srečale trikrat in poleg deljenja v krogu bomo čas izkoristile tudi za novo rast; 

na praktični delavnici v živo raziskati svoj pelvis in maternico, ki počiva v njem. Ker pelvis ni običajen del telesa in maternica ni samo devetdeset gramski organ, ki ima samo 2 nalogi – nosečnost in mesečno krvavenje. Maternica je prostor v katerem se sreča človeški del in duhovni aspekt nas, prostor od kjer smo lahko, če znamo prisluhniti vodene preko meja človeškega uma;

na praktični delavnici v živo postaviti Mandalo Maternice, ki jo bomo tokrat prenesle na nov nivo. Postavljale jo bomo tukaj in zdaj, pa še v Maternici Zemlje, kjer je doma naša akaša, ki lahko tudi vpliva na to kateri spomini iz preteklosti se bodo aktivirali. Te aktivacije spremljam redno pri vibracijski kineziologiji in niso ravno nedolžne. Ampak to še ni vse, postavljale jo bomo tudi v Maternici Galaksije, kjer ‘domuje’ naš dušni nivo. Ker v končni fazi je duša tista glavna, ki naj bi usmerjala mojo rast. Ona namreč edina ‘preživi’ in gre dalje. Je torej pomembno, da se z njo povezana? Najbrž je;

posvetiti se svoji dragi placenti (posteljici), ki ti je bla tako kruto odvzeta. Spomni se vaje v kateri si jo povezala nazaj na popek in občutkov, ki so te prevzeli ko ti je bilo povrnjeno vse tisto, kar ti je bilo odvzeto. Lepo je bilo, ne? ‘Izpolnjujoče’ in ‘prav’ sta dva najbolj pogosta opisa po vaji. No, tokrat bomo o posteljici razmišljale in jo raziskovale ter kovale odnos z njo skozi vse leto. Dale ji bomo čisto fizično obliko in vanjo bomo shranile svoje misli in občutke povezane s tem organom, ki nas je prvi hranil, čistil in negoval. Z organom, za katerega stara ljudstva verjamejo, da je bil sedež našega duha, twin flame, naša zunanja duša, naš vodnik … Poimenovanja so različna, sporočilo pa zelo podobno. Duhovni del mene mi je bil nasilno odrezan. No in tega bomo ob obrednem pokopu posteljice v enem lepem gozdu, ki ga bomo našle skupaj,  tudi klicale nazaj. Bo prišel? Kdo ve, mislim pa, da je vredno poskusiti;

enkrat mesečno bomo naredile skupaj, v energiji, ki se stke, ko se naše namere združijo, tudi daljše vodene vaje iz DMOL2 in Poletja z maternico. In kolikor se poznam jih bom morda malo spremenila in nadgradila, ampak osnova bo pa ostala enaka. Ni isto delati vaje sama doma ali pa, ko nas objame energija maternic drugih žensk;

vmes, ko se pokaže priložnost, bomo v zanimivih intervjujih debatirale o zanimivih temah. Nekatere od udeleženk imate znanja in sposobnosti, ki jih želite podeliti, nekaj žensk pa bomo povabile tudi od zunaj. Vse kar lahko rečem je, navdihujoče bo in sveže in poučno. 
Letos smo se pogovarjale z Nino Jenštrle o pomenu tega da smo ženske in kako ohranjati svojo žensko naravo v podivjanem svetu. Z Mojco Rostohar smo govorile o medeničnem dnu in o tem kako pomemebno je skrbeti zanj, saj podpira vse organe trebušne votline. S Tanjo Želj Zupančič smo spregovorile o pomenu gibanja, še posebej po štiridesetem in z Nejo Meto Zupan smo modrovale o naravi, transformaciji, pomenu notranjega sveta in seveda njeni knjigi Volčja kapica. S kom se bomo pogovarjale naslednje leto bomo določile sproti glede na vaše želje.

vmes bomo pogledale kaj si še želimo in se prepustile spontanostim, ki nas veselijo. Letos smo šle na primer na večerjo in klepet, v kinu smo si skupaj pogledale film, naredile smo si skupinsko čiščenje omar in izmenjavo oblačil na travici v Tivoliju, organizirale smo celodnevno skupinsko družinsko postavitev s Svjetlano Bukovac, Ajda nas je povabila na Zoom ustvarjanje v tišini, Anja na sprehode s klepeti, Mojca v hribe, Nataša na kakavov obred in sproščen večer s prigrizki, skupaj smo obiskale kar dve celodnevni delavnici, ki jih je organizirala Ivana Kovačev – eno na temo zimskega počitka in mehčanja in drugo na temo odpiranja srca in užitka. Vse to je bilo na pladnju in tiste, ki so imele čas, so se odzvale, ostale so si vzele tisto, kar je bilo zanje.

in na koncu, pa zagotovo ne na zadnjem mestu, je morda tvoje notranje hrepenenje, da bi imela vsaj minimalno strukturo, ki te v vsakodnevnem džumbusu spomni, da se, pa če tudi za kratek trenutek, vrneš k sebi in se srečaš, taka kot si v tistem trenutku in brez mask in filtrov in brez potrebe po bičanju. Samo ti s sabo. Zarjino pleme je tu tudi za to.