Zadnjič sem v knjigi Jac O’Keeffe prebrala stavek, ki se me je globoko dotaknil. Pravi, da izhaja potreba po tem, da se počutimo posebni iz globoke rane. V človeški naravi je, da smo običajni. In če ni rane, ni potrebe po biti poseben. Lahkotno lahko gremo v dan, kakršen se pač ponudi in nikomur nam ni treba dokazati, da smo nekaj posebnega. Tole kar kliče po tem, da si oddahnemo ne?
Pomislila sem na to, kako je med ženskami vzvalovilo gladino, ko je prva omenila, da smo boginje. Kar špricnilo je. In nov val poveličevanja ženske je bil rojen. Želja po prepoznanju naše boginjskosti je sledila in kmalu smo same sebe začele klicati Boginje, z velikim B seveda. Bile smo jezne na vse, ki tega niso prepoznali. Vse bolj smo se začele povezovati v kroge, kjer je bila naša posebnost prepoznana.
Zelo se mi zdi koristno in potrebno, da se spet začnemo povezovati v skupnosti, da ne bo pomote. Pomembno se mi zdi tudi, da se povežemo v skupnosti žensk in da se na drugi strani tudi moški povežejo v skupnost moških. Ker, bodimo iskreni, vzdušje se takoj spremeni, ko vstopi v krog oseba drugega spola. Menim da potrebujemo oboje, mešane skupine, pa tudi samo ženske in samo moške kroge. Zdravljenje je tako bolj celovito.
Zakaj mislim, da se je boginjskost tako prijela? Mislim, da je čas, da začnemo zdravit rane, ki so nastale v zadnjih nekaj stoletjih, če ne kar tisočletjih. In ni jih malo. In na obeh straneh so.
V čas, ko bomo lahko sproščeno stali drug ob drugem in si dovolili biti običajni. V čas, ko ne bomo hodili okrog kot vedra brez dna, čakajoč da nas nekdo čustveno potolaži in izpolni. V čas, ko bo ženska spet skrbela za dobrobit planeta in bo moški stal v svoji polni moči. V čas, ko se bomo lahko spet sprostili in bili ljudje. Običajni. Mehki. Ljubeči in zdravi. Zdravi od znotraj. V vse to kliče čas, v katerem živimo.
In tega časa se iskreno veselim. In zato je fino pogledati na katerih področjih si želim biti posebna. Morda je to samo v službi, morda kot žena, morda kot mati, morda je napetost samo v določeni skupnosti. Morda pa sem že pozabila kako biti običajna in biti popolnoma sproščena v tej običajnosti.
In potem mi ženske rečejo: ˝Ja, Vesna, ampak zdravljenje je naporno. Včasih je lažje pogledati stran in se delati, da je vse v redu.˝ Je, ampak kako je šele naporno nenehno dokazovanje in padci, ko nam na videz ne uspe dokazati naše posebnosti. Poskusite samo za 5 minut in si dovolite biti povsem običajni. Pet minut. In opazujte kako se vse do najglobljega vlakna v vašem telesu nekaj sprosti. Uživajte in vedite, da je to naša človeška platforma. In potem pojdite in poiščite kaj kliče po zdravljenju.