Si upate biti avtentične?

Ko se na delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami pogovarjamo o otroških ranah je ena izmed najbolj pogostih: neslišana ali njena druga verzija, nevidena. In če ste bile rojene v družino, kjer so vsi iz drugačnega paketka semen, se je ta drugačnost nedvomno vtisnila v to kdo ste. Ene ste na to, da vas nihče ne razume odreagirale tako, da ste utihnile, druge ste začele ‘kričati’ in ‘pretirano’ razlagati svoje poglede. In čeprav to dvoje na videz zgleda kot popolnoma različna rana, gre za isto stvar – nevidena, neslišana – le naš odziv na travmo je šel v drugo smer. Če sem se odločila, da moje mnenje ne šteje ali da ni pomembno, sem najverjetneje utihnila in če sem se odločila, da je to, da me želijo utišati ali da me zasramujejo narobe in krivično in jim bom to tudi dokazala, sem začela govoriti, razlagati, prepričevati. In v teh razlagah je kar veliko napetosti in nemira, ki me izčrpavata.

Dvajset let kasneje sem vse skupaj že zvadila do meje, ko ni nobenega dvoma več, da me okolica ne razume in ne sprejema takšne kot sem. Sedaj niti ne rabim več dokazov, ki sem jih pridno zbirala po tem, ko je v otroštvu padla odločitev, da me nihče ne sliši ali vidi. Sedaj je to, da me svet ne sliši ali ne vidi dejstvo s katerim pač moram živeti. 

Problem je v tem, da če sem utihnila, svet nima možnosti, da me spozna ali sliši. Ljudje v moji okolici, ki so mi v resnici zelo podobni, res ne morejo zaslutiti kdo sem in se z mano povezati. In ker ne najdem plemena, se še bolj skrijem. Grem v službo in sem na zunaj to, kar se od mene pričakuje. Grem na jogo in občudujem ženske, ki so podobne temu, kar bi si želela biti tudi sama. Grem na fb in gledam ljudi, ki živijo v razumevanju in harmoniji z drugimi. In ko se z drugimi sem v resnici čisto sama. In čakam. In čakam. In se staram.

In enkrat morda pride trenutek, ko imam dovolj. Pride trenutek, ko ugotovim, da mi to, da se skrivam ni prineslo željenih rezultatov. Pride trenutek, ko neham čakati na dušo dvojčico, ki me bo prepoznala sama od sebe in sprejela točno takšno kot sem znotraj. Na dušo dvojčico, ki bo intuitivno vedela, da nisem tisto, kar kažem navzven.

V resnici pa tisto znotraj ne čaka duše dvojčice. Nas čaka! Čaka, da odrastemo in ugotovimo, da lahko sedaj same poskrbimo zase in da je dovolj varno, da se pokažemo takšne kot smo, v vsej svoji avtentičnosti torej. Naš obstoj in naše življenje nista več v rokah drugih in čas je, da se iz malega popka razvijemo v cvetlico. Čas je, da ponudimo svetu dar sebe. Čas je, da najdemo svoje mesto v tapiseriji življenja.

In v zadnjem času se je pri ženskah ta klic po avtentičnosti zelo ojačal. Vse več se vas obrača name z željo, da bi si upale biti to kar ste v svoji biti. Ugotovile smo, da nam golo preživetje ni več dovolj in da bo notranji pritisk počasi dosegel vrhunec. Pripravljene smo tvegati in skočiti v prepad. Ne ker se želimo raniti, ampak zato, ker nas ostati v tem kokonu preveč duši in izčrpava. 

Ampak, biti avtentično jaz po dvajsetih, tridesetih, morda petdesetih letih skrivanja ni mačji kašelj. Preveč je strahov, ki me vedno znova ustavijo. Preveč je ljudi, ki jim popolnoma ogovarja, da sem tiha siva miška, ki je vedno na voljo. Preveč je natrenirano staro, da bi se lahko enega lepega jutra zbudila in začela živeti svoje življenje. Čisto preveč. In jaz sem že čisto na koncu. Nimam več energije za borbo. Nimam več energije za spremembo in ne morem več ostati kjer sem. Kaj narediti?

Najprej priporočam, da si date eno leto, ko se začnete nežno crkljati. Na Delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami imamo izraz ‘aktivacija notranje negovalke’. To je tisti del vas, ki je sočuten do vas, tisti del, ki vas vidi takšno kot ste in vam želi vedno znova povedati, da ste v redu, da se lahko ustavite, da si lahko odpočijete in da je čas, da začnete polniti svoj vrelec.