Menstrualni cikel in maternica

Naj nekdo prosim utiša to mojo maternico!

To izjavo poslušam praktično vsak dan. Ženske različnih starosti, različnih poklicev in zelo raznolikih življenjskih prepričanj mi pišejo in opisujejo svoje probleme oziroma to kar verjamemo, da problemi so. Nekatere preveč krvavijo, druge premalo, tretje sploh ne. Nekatere boli, drugim so odkrili miome, predrakaste spremembe ali policistične jajčnike. Spet enim niso odkrili nič ampak imajo občutek, da nekaj pa mora bit, ker je občutek spodaj v trebuhu tako čuden ali pa izcedek tako drugačen ali pa …

Nekatere od teh žensk že leta vabim na delavnice. Ampak ne, dokler se nekaj ne diagnozicira, nekaj ne odkrije, … no do takrat je seveda lažje živeti tako kot smo navajene, prezaposlene, nepovezane s sabo in z ljudmi okoli nas, kontrolfrikovsko usmerjene in prepričane da nekoč bo drugače. Če bomo le dovolj dolgo delale stvari na popolnoma enak način kot jih, se bo nekaj čudežno spremenilo. Samo od sebe in na bolje seveda. In potem se, vendar s to razliko da po navadi ne na bolje. In takrat … takrat se spomnijo name in mi napišejo mail v pričakovanju, da jim pošljem odgovor: ˝Vse delaš prav. Kar nadaljuj tako in bo vse OK. Ignoriraj svoj center moči in notranjega vodstva, ni pomemben. Bodi še naprej malo lepše oblečen in malo bolj nervozen moški ki ima cel vidni svet pod kontrolo in čakaj …˝

Vse kar nas v resnici zanima je kako utišati to maternico (ali jajčnike ali maternični vrat ali …), da lahko rinem dalje na star način. Kako? In drage moje dame, vse kar vam lahko rečem je, da če ne spremenimo nič ima medicina za nas čudovite rešitve. Vzamemo vse skupaj ven in za nekaj časa bo tišina. V resnici bo notranji krik, samo tega itak ne bomo slišale, tako da je vse OK. In kakorkoli se hudujemo nanje in na to kar nam delajo, pozabljamo da je tudi nam kljub vsem kasnejšim zapletom veliko lažje tako. Pa še grešnega kozla dobimo na katerega se lahko pizdimo.

Za vse, ki nam ta način ni po volji, predlagam da začnete veliko preden vam odkrijejo karkoli drastičnega. TKM verjame, da se bolezni pojavijo 2 leti preden zaznamo prve simptome. 2 leti!!! To je veeeliko časa da ukrepamo. To je veeeliko časa za raziskovanje, za samospoznavanje in pa za to, da se naučimo prisluhniti svojemu notranjemu vodstvu. Veeeliko časa, da slišimo in da sprejmemo, da je to naše notranje vodstvo, namenjeno temu da nas vodi. Tako deluje kot kompas. Če hočemo na sever, sledimo rdeči igli ki kaže na sever. Ne pritožujemo se kako neprimerno pot je izbrala igla. Ne gremo proti jugu, ker je boljši teren. Gremo na sever. Ali pa pristanemo kjerkoli pač pristanemo.

Tako da, drage moje dame. Dovolj imam tega, da več ur na teden porabim zato, da tolažim ženske o katerih vem samo kakšne simptome imajo in pa kakšen je njihov email. Sporočam vam, da brez vas ne znam in ne želim upravljati vaše maternice. Če se ji želite posvetiti in iskreno prisluhniti pridite na delavnice. In ne, ni treba da že imate probleme. Če si tega ne želite, vam nimam kaj reči razen da pač medicina ve kako s takimi zapuščenimi maternicami.

*Opomba: ko rečem maternica ne mislim samo vašega fizičnega organa, ampak vaš center moči in notranjega vodstva, ki je okoli nje postavljen. In pa ko rečem narediti delavnice ne mislim sedeti tam kot fikus in potem oditi domov in živeti točno tako kot do sedaj. Ko rečem narediti delavnice, mislim narediti delavnice, ne obkljukati svoje prisotnosti.

**Opomba: nekaterim se bo zdel tale zapis vse premalo ženstven in poboginjen. Je ja, z namenom. Streznimo se ženske, lepo prosim. Čas je!

Cikel razmišljanj o maternici – 1. del: Maternice, ki mi ne dajo miru

Pred nekaj tedni sem na fb-ju (po obisku starejše sorodnice, ki so ji odstranili maternico in mi je pripovedovala, da jih na KC odstranjujejo tudi ženskam starim šele okoli 40 let), postavila vprašanje ˝Kaj delamo ženske, da maternice, centri ženske moči in intuicije, ki bi nam naj dajale življenje, nočejo več živeti v našem telesu?˝ Od takrat me ta misel spremlja in zasleduje, oglašati pa se mi je pričelo tudi čedalje več žensk, ki imajo take ali drugačne probleme s svojimi maternicami. Ene preveč krvavijo, druge ne morejo krvaveti, tretje krvavijo 3 tedne v mesecu, ene ne morejo zanositi, spet druge zanosijo, ko samo pomislijo na moškega, nekatere imajo hormonalno ravnovesje čisto porušeno, druge imajo maternice že predelane v kreme za gube …

Z maternico (svojo seveda) se precej aktivno ukvarjam že kako leto in lahko rečem, da je tako neverjetna in tako izjemna, da je kakršenkoli problem vezan nanjo alarm, ki je direktno povezan s tem kdo ste in zakaj ste tukaj.

Maternica je namreč center ženske moči in intuicije. V času inkvizicije in sežiganja čarovnic, ko je bilo nevarno biti modra, intuitivna ženska, nas je večina izgubila svojo moč, svojo poklicanost, svojo ženskost in utišala svojo maternico. Sedaj, ko je spet varno biti ženska, ko je varno biti intuitivna, ko je dovoljeno slediti sebi in ko so moški spet začeli sprejemati ženskost kot nekaj veličastnega (vsaj v nekaterih kulturah), so se maternice spet pričele oglašati in zahtevajo, da jih reaktiviramo.

V knjigi Womb wisdom, so opisane številne tehnike za ponovno vzpostavitev harmonije maternice, za postavitev mandale maternice (mandala maternice je energijska podporna struktura, ki jo nosimo ženske v maternici in ki nas, kadar je dobro postavljena, lahko vodi in podpira, v nasprotnem primeru pa zavira in nas dela sive miši ali agresivne, posesivne možače).

Danes bi rada za začetek cikla razmišljanj o maternicah z vami delila zgodbo plemena Hopi o tem, kako je bil ustvarjen človek:

Stvarnik je zbral vse kar je ustvaril in rekel: ˝Nekaj želim skriti pred ljudmi, dokler ne bodo pripravljeni. Skriti želim vedenje, da so kreatorji svoje realnosti.˝ Orel je rekel: ˝Daj ga meni. Odnesel ga bom na luno˝. Stvarnik je odgovoril: ˝Ne, nekoč bodo prišli tja in ga odkrili˝, losos je nato rekel: ˝Jaz ga bom potopil na dno oceana˝. Stvarnik je odgovoril: ˝Ne, tudi tja bodo prišli˝. Bivol je predlagal: ˝Zakopal ga bom na veliki planjavi˝. Stvarnik je odgovoril: ˝Zarezali bodo v kožo zemlje in ga našli celo tam.˝ Stari krt, ki živi pod zemljo in nima fizičnih oči, ampak vidi vse s spiritualnimi očmi pa je rekel: ˝Skrij ga znotraj njih samih˝. In stvarnik je rekel: ˝Storjeno˝.

In tako je to vedenje sedaj v našem centru, v maternici. Z naraščanjem frenkvence zemlje, se to vedenje prebuja in od nas zahteva svojo pozornost. In kaj naredimo mi? Utišamo jo s tem, da jo enostavno odstranimo in predelamo v kozmetični pripravek.

Opozorilo: Če ste bolj tehnične narave ali pa delate v zdravstvu, se vam bodo ideje cikla razmišljanj o maternicah zdele čisto odtrgane. Naj vam povem, to je čisto normalno. Stvari, o katerih bom pisala v tem ciklu, nimajo nobene dokazane znanstvene podlage in so za farmacijo dosti manj profitabilne kot odstranjevanje maternic. Prispevki so namenjeni tistim, ki jih prebujanje svoje ženskosti in intuicije zanima in ki bodo v njih začutili delček osebne resnice. Za ostale verjamem, da je na netu dovolj drugega, bolj primernega gradiva.

Cikel razmišljanj o maternici – 2. del: Kako deluje maternica?

Kdorkoli si danes upa trditi, da ve kako zares deluje maternica, je ali zelo pogumen ali pa zelo ignorantski do njene veličine. Pa ne govorim o tem, da vemo kaj se z njo FIZIČNO zgodi med menstrualnim ciklom, med nosečnostjo ali v tako zvani meni. To nam je kar precej jasno. Govorim o tem, da je maternica veliko več kot samo fizičen organ v katerem vsak mesec nekaj raste in se potem lušči, ne govorim o tem da v njej zraste otrok, ne govorim o tem da naj bi, kot trdi medicina, ko preidemo iz rodne dobe v fazo mene ne bila več potrebna in jo je najbolje kar preventivno odstraniti, da ne bo kasneje kakšnih težav.

Danes bi z vami rada razmišljala o drugih nivojih, ki morajo biti prisotni, drugače bi medicina in farmacija že zdavnaj začeli gojiti ljudi izven maternic, v epruvetkah. Je tako? Vem da so bili poskusi z ljudmi iz epruvetke že narejeni, vendar pa so bila bitja, ki so se rodila tako silno klavrna, da niso bila za nikamor in niso segla ljudem rojenim iz maternice niti do gležnjev.

Naj že kar vnaprej omenim, da nimam za tole razpravo nikakršne znanstvene podlage in je najbrž še dolgo ne bo. Ni interesa. Oziroma če je, potem je usmerjen v to, da ženske maternice čim manj raziskujemo. Tole razmišljanje je zato zgolj to, razmišljanje o maternici. Če vam zaresonira, ga razvijajte naprej po svoje, če vam ne … pojdite in delajte tiste reči, ki vam resonirajo.

Torej, moje raziskovanje se je začelo že kar nekaj let nazaj, ko je do mene prišla novica o črnih luknjah. Tistih v vesolju. Ste jih kdaj proučevale?

Črne luknje se nahajajo praktično v središču vseh galaksij lahko pa tudi drugje. Poznamo jih več vrst in astronomi še danes ne vedo čisto točno vseh vzrokov za nastanek ali točnega delovanja. Črne luknje so materija, ki se seseda sama vase in gledano od zunaj zgleda kot da dobesedno golta vse kar doseže. Črna luknja se, ko doseže določene pogoje poveže z belo luknjo, ki deluje nasprotno od črne, torej ˝bruha˝ novo materijo in energije. Takole, dovolj teorije za tole razpravo, je tako? Gremo k maternici, k temu kako deluje oz. k temu kar o njej trenutno vemo ali slutimo.

˝Maternica deluje kot črna luknja˝, sem slišala pred nekaj leti. To je bil eden tistih stavkov, ki mi je obtičal v glavi. Kar nekaj časa se je valjal tam, preden sem o njem resno razmislila.

Pa vendar se mi po nekajletnem proučevanju maternice zdi, da bi bilo morda lahko res. Ste kdaj pomislile kaj se zgodi med nosečnostjo? Otrok raste, torej materija se veča in zgoščuje. Ampak, poleg tega da otrokovo fizično telo raste je tukaj še ena misterija. Maternica namreč združi telo, duha in dušo (in morda še kaj). Kot črna luknja jih potegne skupaj in iz njih naredi eno telo. Ko so vzpostavljeni pogoji, se poveže z belo luknjo in novega človeka ˝izbruhne˝ v novo realnost, v to kar mi imenujemo zemeljski obstoj. Iz treh komponent torej naredi eno veliko bolj kompleksno, kot so bile preden so se združile. Duša, duh in materija (fizično telo) = človek.

Naše epruvetke tega niso sposobne, naše epruvetke bruhajo samo materijo, brez duha in brez duše, vsaj tako se zdi.

Gremo sedaj s temle razmišljanjem še dalje. Pogosto se pogovarjamo o tem, da je lepota naše maternice tudi v tem, da lahko rojeva ne samo otroke, ampak tudi projekte. In na tem področju trenutno tečejo moja razmišljanja. Če maternica deluje tako, da združi tri nivoje v enega, veliko bolj kompleksnega in neverjetnega kot so bili vsak zase, ali lahko naredi to tudi s projekti? In če lahko … kako? Kako doseči pri projektu to, da se združijo duša, duh in materija? Če vam pade kaj na misel, bom vesela vašega razmišljanja ali konstruktivnih predlogov. Če je med vami kakšna znanstvenica, pripravljena pogledati izven tega kar že vemo, bom vesela.

Že prej sem rekla, pa bom še enkrat, da mi vojne na mojem zidu niso všeč. Vse so samo razmišljanja in če vam ne resonirajo, pojdite in delajte kaj drugega. Zanimajo me konstruktivni predlogi, zanimajo me ´kam naprej´ razmišljanja, tudi če so popolnoma nora. Tiste, ki ste prebrale Rdečo zarjo, izkoristite svoje menstrualno počivanje za iskanje novih uvidov v zvezi z maternico, z rojevanjem projektov skozi njo … Tiste, ki ste naredile Delavnice za maternice z odgovornimi lastnicami in redno komunicirate s svojo maternico – se vam utrne kak odgovor v to smer? Morda lahko skupaj najdemo nov nivo ženskega ustvarjanja. Hvala vam, da raziskujete.

Cikel razmišljanj o maternici – 3. del: Aktivacija maternice

Zadnje čase veliko berem o aktivaciji maternice. Na videz čudovita stvar, se strinjate? Jaz se. ˝Vau kk kul, maternico si bom aktivirala. Končno!˝ Ampak, ste se kdaj vprašale kaj to pomeni? Ker, drage moje dame čas je, da začnemo razmišljati s svojo glavo in to ne samo s tole zgornjo, ampak še s katero drugo. In tole kar sledi je moje razmišljanje in morda vam ne bo zaresoniralo in v tem primeru za vas ni relevantno, če pa vam bo … no potem je najbrž relevantno.

Aktivacija nečesa po mojem ZKL-ju (zdravi kmečki logiki) pomeni nekaj pognati v polni tek, nekaj zbuditi. To je smiselno, kadar je nekaj izklopljeno in kadar smo ocenili, da je za nas varno, da se to zgodi. Na primer aktivirati medveda konec pomladi ni najbolj pametna stvar, če ne vemo kako se s tem medvedom potem soočiti in to aktivacijo tudi preživeti. Poleg tega, glede na to kako se zadnjih nekaj desetletij obnašajo naše maternice skoraj malo dvomim, da niso aktivirane. Ko nekaj ni aktivirano namreč ne nori, naše maternice pa norijo. Celice se množijo ko nore, v njih nam rastejo miomi, delajo se ciste, maternična sluznica tako popizdi, da preskoči ograjo vaše maternice in se odpravi v trebušno votlino, da ne govorim o menstruacijah. To, drage moje, meni ne zgleda kot neaktivirana maternica, ki jo je treba še bolj aktivirat. Meni to zgleda kot podivjan otrok, ki več ne ve kako bi nas prepričal, da ga začnemo poslušati, da ga potolažimo, da ga končno nahranimo, če je lačen, da mu damo to, kar nujno potrebuje za svoje delovanje.

Moje povabilo za delo z maternico je torej to, da ji najprej prisluhnemo in dojamemo kdo je. Kako? Dober začetek po moje je, da ozavestimo, da je maternica zavestno bitje.

Najprej malo pogooglajte poskuse, ki so jih kvantni fiziki naredili s fotoni (delci svetlobe). Vzeli so fotone in dve plošči. Ena od teh plošč je imela luknjice skozi katere so svetlobo pošiljali. Svetloba je padla na drugo, malo odmaknjeno ploščo in na njej (zaradi luknjic skozi katere je šla) naredila določen vzorec. Potem so med poskusom odšli iz sobe, pustili pa so prižgano kamero s katero so snemali. Na njihovo veliko presenečenje je svetloba kadar je ni opazovalo zavestno bitje, na plošči narisala drugačen vzorec. Fotoni so se razporedili drugače. To je bil za vse velik šok. Fotoni so torej zavestna bitja in se obnašajo drugače, če jih opazujemo in od njih nekaj pričakujemo, kot pa če ne. Točno tako kot ljudje. Če ob nas v službi stoji šef in nam gleda pod roke, bomo delale drugače.

Če so torej fotoni in s tem atomi zavestna bitja, ki se odzivajo, morajo biti tudi njihovi skupki zavestna bitja, prav kot sem jaz in vi zavestno bitje. Ne glede na to koliko se jih združi skupaj, gre za zavestno bitje, zavestno skupnost, ki ima svoja pravila. In zavestna bitja komunicirajo. In zavestna bitja, če niso slišana delajo vse sorte reči, da bi jih nekdo slišal in upošteval. Če imate doma otroke to zelo dobro veste. Kaj če je torej vaša maternica zavestno bitje, tako kot ste zavestno bitje vi? Kaj če ima svoje življenje? Kaj če jo začnete gledati kot enakovredno bitje? Kot prijateljico?

Zaprite oči in dajte svojo pozornost na spodnji del trebuha, kjer to bitje živi. Predstavite se ji, ˝moje ime je…˝. Potem jo vprašajte kako je ime njej. Naredite to preden berete naprej.

Moja izkušnja je, da ste dobile eno ime, ki vam morda niti ni všeč in si ga nikoli ne bi izbrale. To je ime tegale bitja, ki mu rečemo maternica. Za nekatere je bil tole prvi pogovor z njo. Seveda se vam je vključil um, ki je rekel da je to ime, ki ste ga prebrale v članku zadnjič, ki ste ga slišale po radiju ali pač karkoli drugega, kar vam je povedal. Nič hudega. Um govori in pridiga, to je njegova naloga. Pustite mu to veselje. Zagotovo pa je v vas še en glasek, ki pravi ˝ojoj, moja maternica ima ime???!!!???˝ in eno čudenje, ki vas je malo prebudilo.

Začnite torej tako, počasi in nežno. Začnite najprej graditi odnos, začnite poslušati in ko boste vedele kaj jo mori, ji dajte to kar potrebuje. Sčistite iz nje energije, ki jo poškodujejo in jo delajo živčno, postavite noter druge, take ki jo hranijo, vzpostavite spet pretočnost in zavedanje. Hodite vsak dan s svojo pozornostjo na pelvisu, začutite kako se ves čas masira. Oživite ga. Negujte ga. Predvsem pa bodite skrajno nežne. <3

Um, srce ali maternica?

Na eni izmed prvih ˝Delavnic za maternice z odgovornimi lastnicami˝ je udeleženka vprašala zelo pomembno vprašanje, ki sem si ga na začetku svojega raziskovanja maternice zastavljala tudi sama. Ko sem na delavnici govorila kako zelo pomembna je za vsako žensko maternica in kako lahko iz nje dobivamo svoje vodstvo, naša notranja moč domuje tukaj in pa tudi naš občutek ženstvenosti me je pogledala in rekla: ˝Vesna, mene zanima kaj je sedaj to z maternico. Mene so vedno učili, da naj se, kadar sem v dvomih posvetujem s srcem. Zakaj je sedaj kar naenkrat najpomembnejša maternica?˝ Pošteno vprašanje, se vam ne zdi? Tudi meni je stara mama, ko sem jo vprašala kako naj vem ali delam nekaj prav napotila na poslušanje srca. ˝Če je pri srčku dober občutek, potem delaš prav˝ je bil njen napotek.

V šoli so mi kasneje razložili, da sta um in logika tista dva na katera se naj zanašam, drugače se bom znašla v godlji. Potem je v mojih dvajsetih postalo moderno prepričanje, da uma sploooh ne smemo poslušati, da ga moramo utišati in se ga celo bati. Danes vem, da je vse po malem res in vse po malem tudi laž. Kaj je torej s tem umom, s srcem in z maternico?

Um je, kljub svojemu slabemu slovesu, zelo pomemben, vendar je samo eden izmed treh, s katerimi se je, kadar smo v dvomih vredno posvetovati. Zakaj pravim, da je pomemben?

Um skrbi ena sama stvar, kako bomo preživeli. In če ne preživimo? Hja, potem nam tudi srce in maternica ne koristita prav veliko. Um je torej tisti, ki skrbi za naš fizičen obstoj.

Seveda nas po navadi spravi v zagato, saj nas poleg fizičnega obstoja zanima tudi sreča, izpolnjenost, osebno poslanstvo in občutek, da delamo stvari, ki so za nas osebno pomembne. Če ima um v našem življenju mesto odgovornega managerja za preživetje in ga ne skušamo uporabiti za določanje naše smeri ali osebne sreče, se lahko z njim prav dobro pogovarjamo in mu damo veljavo tam, kjer je pomemben, pri fizičnem preživetju.

Srce, po drugi strani je zelo večdimenzionalen organ, ki je zadolžen za našo povezavo z univerzalno ljubeznijo.

Je pomemben? Absolutno. Ljubezen, pravijo nekateri, je preja v tkanini življenja in brez ljubezni tudi življenja baje ni. Vendar pa je ljubezni vseeno ali obstajamo tudi v fizičnem telesu in zato je v zgodbi ljubezni na zemlji pomemben tudi um, ki nam pove da je na primer nevarno stopiti v prepad.

Maternica? S čim je povezana maternica? In po čem se razlikuje od srca? Maternica je povezana z univerzalno modrostjo in je zato še kako pomembna.

Fizičen obstoj in ljubezen brez modrosti sta kot dva podivjana konja. Maternica hrani tudi našo akašo in je naša osebna povezava z življenjem na Zemlji. Brez maternice ni življenja. Preko nje smo za vedno povezane z našimi mamami in preko jajčec še s starimi mamami. Preko nje smo povezane tudi z življenji skozi katere smo že šle in pa s tistimi, ki še pridejo. Preko nje imamo dostop do jame kreacije in pa do naših vodnikov oz. višjega jaza. Za nas hrani vse pomembne trenutke ter nas dela bolj ali manj ženstvene.

Naslednjič, ko se boste morale nekaj odločiti in ne boste imele dovolj informacij, da bi se lahko predlagam, da imate s sabo tri pogovore. Najprej vprašajte za mnenje um. To, da je um na prvem mestu je zelo pomembno, ker drugače nikoli ne utihne. Postavite mu torej vprašanje in ga poslušajte. Povedal vam bo, da je to nevarno, da ne gre, naštel vam bo vse, ki so to poskusili pred vami, pa jim ni uspelo in če ste Slovenka vam bo povedal še, da karkoli že nameravate itak sploh ni mogoče. Poslušajte. Bodite potrpežljive in mu ne nasedajte. Zavedajte se, da je to njegova naloga, za to ga imate in zato ga s svojo energijo hranite. Um bo slej ali prej izčrpal svoj seznam. Takrat mu recite. Super um, dobro si opravil svojo nalogo. Zanima me kaj meni o tej temi srce. Ga vprašava? Um je radovedne narave in se bo strinjal.

Potem vprašam srce. To naredim tako, da se najprej povežem z občutkom v prsnem košu in ga nato razširim na celo telo. Postavim enako vprašanje in spremljam dogajanje v telesu, misli, ki se nenadoma porajajo od ne vem kje, morda simbole, ki mi pridejo pred oči barve, ideje… karkoli že pač pride. To je moj drugi odgovor. Običajno se popolnoma razlikuje od odgovora, ki sem ga dobila od uma.

Tretji pogovor imam z maternico, ki leži zelo nizko v trebuhu, nekaj centimetrov nad sramno kostjo. Spet se z njo povežem in jo vprašam kaj misli ona. Dobim tretji odgovor, ki se po navadi popolnoma razlikuje od prvega IN drugega.

To me je na začetku zelo presenetilo, saj sem pričakovala, da bosta imela srce in maternica podobno mnenje. Vendar je maternica veliko bolj osebna. Maternica mi bo povedala o tem, da moram poskrbeti zase, o čemer mi srce nikoli ne pripoveduje. Srce samo razdaja in skrbi za vse, maternica poskrbi zame, za to, da je moje bitje tako polno, da potem srce lahko razdaja.

Nekatere imate tukaj popolno neravnovesje. Ali samo dajete, dajete, dajete in ste čisto izčrpane, vaša maternica pa se sprašuje kaj za vraga se greste ali pa ste take kraljice, da skrbite samo zase, da ste svoje meje postavile tako visoko in tako daleč stran, da drugih ljudi sploh ne vidite. Nekatere ste čisto v umu in vas je strah dihati, kaj šele, da bi izživele svoje življenje. Včasih pa vidim kakšno žensko, ki živi vse troje. Njeno bivanje je večinoma varno, zastavila si ga je tako, njeno srce je odprto in rada daje, ter sprejema drugačnost, vendar pa zna v enaki meri brez krivde poskrbeti zase in za to, da se drži svoje poti. Tako žensko, kadar jo srečam, nadvse občudujem. Zahvalim se ji, da nam vsem daje vzor in vedenje, da je to mogoče.

Ali mora biti nekaj?

Zadnjič smo imele na Delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami zanimiv pogovor. Temo je v resnici odprla ženska, ki delavnice dela drugič, ker je ugotovila, da je od kar jih je naredila lani prvič, postala čisto druga ženska in je želela, da jih naredi še ta, čisto druga ženska torej.

Ko je šla školjka v krogu in je vsaka podelila svoje izkušnje s samostojnim delom doma je rekla: ˝Skušam se povezati z maternico, ampak ko grem tja ni nič.˝ To je povedala na način, da je bilo jasno, da je to, da ni nič narobe.

Vprašala sem jo: ˝A bi moralo bit nekaj?˝

Ona: ˝Ja, seveda bi moralo bit nekaj. V mojem svetu bi moralo bit˝

Ker vem, da je moda še katera druga obtičala v prepričanju, da se maternica z njo ne pogovarja in je ne vodi, ker ko se povežete z njo naletite na nič, želim o tem nekaj reči.

Torej, začnimo s tem, da smo tako imenovani razviti zahodnjaki pravi čvekači. Govorimo kar naprej in brez premora. Ko ne govorimo na glas, se pogovarjamo sami s sabo (ali z drugimi, ki so trenutno v naši glavi), po tihem. Dialog se ne sme ustaviti, ker bi se lahko v nasprotnem primeru morali soočiti z nekaterimi, za naš obstoj pomembnimi vprašanji. Zaradi istega razloga vas nekaj tudi ne želi menstrualno počivati in ustaviti vse aktivnosti, tudi mobitel in um, ker ˝kaj pa če odkrijem, da mi življenje, kot ga živim sploh ni všeč?˝ Če se to sprašujete, naj vam kar nalijem čistega vina : ˝ni vam všeč in za to, da bi to ugotovile se med menstruacijo sploh ni treba uleči in počivati.˝

Maternica pa na drugi strani pogosto nima čvekaškega karakterja oziroma, upam si trditi, da bolj hodimo po svoji poti bolj tiho je. Moja se oglasi vsake toliko z novim projektom in vsake toliko z opozorilom, drugače pa je tiho kot miška. Na začetku sem se tudi sama spraševala ali je to ok in zakaj se ne pogovarja z mano. Potem pa sem se enkrat zavedla, da ko gremo v Shakti krogu v tretji nivo maternice in če imamo veliko srečo, izkusimo nič. In ta nič je zelo, zelo nabit s potenciali in zelo, zelo poln življenja.

Za vse tiste, ki se vam maternica oglasi vsake toliko in jo poslušate in sledite njenim nasvetom torej vprašanje za razmislek: ˝ko se povežem z njo, ali res mora biti tam nekaj? Ali je mogoče, da sem tako na svoji poti, da lahko samo uživam v tem, da se poveževa in sva v niču, ki napolni moj vrelec?˝

Notranje vodstvo

Zelo pogosto, ko vodim Delavnice za maternice z odgovornimi lastnicami izrazijo ženske potrebo po tem, da bi raziskovale notranje vodstvo. Ena izmed karakteristik maternice je namreč, da nam ga lahko ponudi, če ga le slišimo in če je le energija v maternici dovolj prečiščena, da se sploh lahko prebije skozi ves tisti kaos. Ampak, kar samo od sebe se ponudi vprašanje: kaj pa sploh je notranje vodstvo?

Mene je na to razmišljanje že pred leti napeljala prijateljica, ko je rekla. ˝Vesna, vsi mi govorijo, da moram poslušati sebe. Ampak˝, in to le je zelo pomembno vprašanje!!! ˝koga sebe naj poslušam? Svoje telo, notranji glasek, ki mi kar naprej nekaj pripoveduje in me večinoma skuša odvrniti od stvari, češ da so nevarne, al koga zdej poslušat?˝ Ste se kdaj vprašale? Koga poslušamo? Nedvomno večina ljudi, ki jih poznam jaz, ko reče da posluša sebe, v resnici posluša svoje notranje glaske. In ti glaski …

No najbrž poznate koga, ki ves čas posluša sebe in se vam zdi samo precej zakompliciran, njegovo življenje pa precej nefunkcionalno. Običajno nam servirajo razlog za razlogom zakaj ne morejo nekaj narediti. Včasih ni pravi čas, nimajo denarja, opreme, časa, tima, poguma in še marsikaj jim manjka. Kateri del torej poslušamo v tem primeru? Če ne cvetimo, najverjetneje poslušamo svoje strahove in pa rane, ki smo jih dobili ali si jih zadali sami že pred davnimi časi. In cvetenje zgleda, tako kot uspeh na primer, za vsakega malo drugače. Jaz vidim kot merilo razcveta iskrice v očeh. Če jih ni, me nobeden denar ali pa karkoli že uporabljate, da bi svet prepričale, da se razcvetate ne prepriča. In že naše babice so verjele, da so oči ogledalo duše.

Koga torej poslušamo in kdo naj bi nas vodil, ko rečemo da si želimo notranje vodstvo? Moda v svetu sodobne duhovnosti je trenutno takšna, da bi najbrž večina ljudi rekla, da notranje vodstvo pomeni, da slišimo svojo dušo. Če vzamemo dušo kot najčistejšo in najbolj večdimenzionalno komponento naših teles, potem se vedno znova pri ljudeh, ki poslušajo in po njihovo tudi slišijo in razumejo dušo vprašam naslednje: ˝Ali je v resnici mogoče, da ne slišim in razumem svojega fizičnega telesa, ki je najbolj grobo in očitno, ne razumem energijskega telesa, ki je drugo najbolj grobo, ne ločim ali mi govori kavzalno telo ali astralno telo ali pač katerokoli drugo, bolj grobo kot duša, dušo, to najfinejšo izmed struktur … ja to pa slišim jasno kot beli dan. Meni se kar samo ponudi, da pospravim takšnele izjave v predalček bulšit.

Pa vendar, kaj torej notranje vodstvo pomeni? Kdo vodi in koga? Na to boste morali, če vas ta tema seveda zanima, najti svoj odgovor. Jaz ga razumem kot šepet življenja temule delčku, ki ga imenujem jaz. Vsi imamo namreč trenutke, ko rečemo, da smo v flovu. Življenje teče kar samo od sebe, nikakršnih posebnih bremen ne čutimo, Merkur prijazno pluje po pravem delu svoje krožnice, da ga ne moremo nazvati retrograden, luna je prav tako za kratek čas v poziciji, ki me podpira in vse se zdi v najlepšem redu.

Edini problem, ki ga imam s flovom je ta, da ne traja. Naenkrat se nekaj zalomi in fjuf, flova ni več. Spet rinem in tiščim in jadikujem in se pritožujem kam drvi moje življenje.

O vsem tem sem razmišljala zadnje tri dni, ko sem bila ene dvakrat bolj zabukirana, kot to pritiče moji naravi. Mater je bilo naporno. Naporno je bilo predvsem pritoževanje, da življenje drvi nekam drugam, kot bi šla rada jaz. In v takih trenutkih se spet opomnim, da je notranje vodstvo moj notranji šepet, ki me vedno znova usmerja v tok življenja. Če si predstavljamo življenje kot ogromno reko, ki se ves čas preliva, je notranje vodstvo tisti del mene, ki mi prišepetava v katero smer naj se obrnem, da me bo tok sam nosil. In to me zadnja leta inspirira mnogo bolj kot kreiranje svojega življenja. Ker kreira večinoma tisti del, ki ga imamo večinoma najbolj podivjanega in to je um. In um nima pojma o toku življenja, um zanima samo preživetje, samo ohranitev fizične strukture in čisto nič drugega.

Notranje vodstvo zame torej pomeni biti usklajena z življenjem, ne mojim življenjem, ampak življenjem. Pomeni umakniti Vesno, ki se želi ves čas postavljati temu ogromnemu oceanu življenja po robu, pomeni dati umu in razumu mesto, ki jima pripada (in to ni mesto glavnega in odgovornega urednika) in pomeni biti pripravljena v vsakem trenutku reči: pokaži mi kaj je na sporedu danes in potem pluti. Robert bi temu rekel joga, jaz rečem notranje vodstvo in verjamem, da življenje skozme teče preko maternice.

Pa kaj je ta PMS?

Pred nekaj tedni sem poslušala ginekologa, ki je razlagal, da ženske, ki trpijo za PMS-jem, običajno trpijo tudi za simptomi mene. Velja pa tudi obratno, ženske, ki z lahkoto prenašajo PMS, običajno tudi ne ˝napadajo˝ simptomi ob prehodu v meno. Misel se mi je zataknila v glavi. Se vam to kdaj zgodi? Meni se večkrat kakšna zatakne in potem kroži naokrog po glavi in se mota, dokler se nekaj iz nje ne izmota. In ker še nisem v meni, je ne morem sama proučevati in sem lahko samo upala, da ne bo tam obtičala naslednjih 10 let. Pa ni.

Lahko namreč proučujem PMS. Napade me približno 2x letno. Običajno takrat, ko preko meseca slabo poskrbim zase. In ko rečem slabo, mislim s tem tako fizično počutje in to kolikokrat sem šla preko meje svojega telesa, kot tudi psihično počutje. Eno ali drugo je lahko sprožilec za PMS. Včasih smo rekli ˝ko ima hudič mlade jih ima veliko˝ in seveda velja to tudi za težke mesece in PMS. Ko imam res naporen mesec, me napade še ta ˝vrag˝.

Tako je bilo tudi ta mesec. Včeraj sem se zbudila zgodaj in bila cel dan tako sitna, da sem sama sebe komaj prenašala. Če bi se dalo, bi se ločila; od sebe seveda. Pa se je od sebe skrajno težko ločiti, zato mi ni preostalo drugega, kot da vztrajam. Najrajši bi se najedla preko mere in potem za povrh pojedla še eno čokolado in burek. Najrajši bi se cel dan valjala v mizeriji in nekje znotraj mene bi en delček v tej mizeriji skrajno užival in trpel istočasno. Vam je znano?

Ampak, ker sem imela tole misel o simptomih PMS-ja in méne zataknjeno v glavi, sem se odrekla prenažiranju in tudi temu, da se brezsramno valjam v mizeriji in šla pogledat kaj mi moja slaba volja pripoveduje. Zanimalo me je kaj je zadaj. Kdo v resnici govori iz mene? Ker resnici na ljubo, če je bil svet še včeraj čisto v redu, potem se najverjetneje čez noč ni tako drastično spremenil. Šla sem na sprehod in gledala navznoter. ˝Kdo živi v meni danes?˝ je bilo moje glavno vprašanje. ˝Kdo je ta, ki trpi?˝

In bolj kot sem opazovala, bolj je bilo jasno, da je znotraj mene mali otrok. Čisto majčken, tak ki še ne zna govoriti in tudi kaj prida komunicirati ne razen da joka in stoka in ne ve kaj bi sam s sabo. Nerazumljen, nebogljen, brezmočen, utrujen in neslišan. Vau. Prav neverjetno se mi je zdelo kako resnični so bili občutki in kako z lahkoto sem jih povezala s počutjem malega dojenčka.

Potem sem se spomnila, da mi je že nekaj žensk, ki so se zavestno ukvarjale s svojim ciklom reklo, da so opazile, da je vsakič ko so pri prehodu v meno dobile vročinske oblive, zadaj nekaj nerazrešenega. Kot da bi jih oblivi opozarjali na nekaj, kar morajo še razčistiti, pozdraviti. In to mi je dalo misliti. Kaj pa, če je PMS točno to? Nekaj nerazrešenega kar prihaja na plan in upa, da bom dovolj modra, da bom ta delček ranjene sebe pozdravila?

Usedla sem se v gozdu pod drevo in zaprla oči. Pogledala sem malega dojenčka in mu najprej zapela nežno pesnico. Ne zato, da bi ga potolažila, samo zato, da mu pokažem da sem tukaj in da ga vidim. Poslušala sem ga in skušala ugotoviti kaj rabi in zakaj je v stiski. Pocartala sem ga in mu pela. In počasi se je pomiril.

Zelo bom vesela, če lahko tiste, ki vas PMS redno obiskuje malo počekirate kaj je v ozadju iritacije pri vas. Če ugotovimo kaj PMS v resnici je, morda najdemo načine kako ga uporabiti za samozdravljenje. Morda je to samo darilo, ki je dano ženskam zato, da se lahko zdravimo sproti in počasi stopamo proti modrosti.

Kako te še lahko podprem?

Delavnice za maternice z odgovorinimi lastnicami

Za ženske, ki si želijo raziskati svojo naravo in pripraviti bazo za resno delo z maternico.

Želim izvedeti več

Rdeča zarja

Menstrualni kažipot za sodobno žensko, njeno samoraziskovanje in odkrivanje njenih globin.

Želim izvedeti več

Menstrualni obredi

Trije krasni avdio posnetki za ženske, ki bi si želele čas menstrualnega počivanja doživeti bolj poglobljeno.

Želim izvedeti več