Življenje

Nežna telesa

Velikokrat slišim, da je kdo nežna dušica. Pogosto najdemo med njimi pijance, ljudi s kompulzivnimi motnjami in druge, ki se vsak na svoj način borijo z grobostjo, ki vlada na tej zemlji. Skoraj nikoli pa ne slišim, da bi kdo omenjal nežna telesa. Če skoraj zagotovo vemo kaj pomeni izraz nežna dušica, pa je koncept nežnega telesa malo bolj nepoznan. Pa nas ni malo.

Nežno, senzitivno telo je lahko nekaj čudovitega. Je tudi nekaj s čimer je v tem času, v tej energiji in v tem sistemu precej težko preživeti. Večinoma so nas že v otroštvu prepričali, da se nehamo poslušati in začnemo delati stvari tako, kot je prav.

Pri dveh letih to pomeni, da poješ vse kar so ti na krožnik odmerili tvoji dobronamerni skrbniki in eni otroci zelo dobro vedo kaj in koliko jim paše in kaj ne. Jaz sem vedno vedela. Moj brat tudi. Na njegovo srečo je on lahko bruhal po mizi, če so ga silili, jaz pa ne. Kasneje je bilo prav čim bolj pri miru sedeti med poukom. Moje telo, OMG kako je trpelo. Spomnim se tretjega razreda, ko je pred mano sedela Katarina. Majkemi, da sem celo leto vadila, da bi lahko celih 45 minut ostala tako pri miru in vzravnana kot ona. Javno se danes opravičujem svojemu telesu za to maltretiranje. Še kasneje, v srednji šoli, je to pomenilo da sem se učila pozno v noč in je Janja ob pol petih v sobici dijaškega doma na skrivaj kuhala tako močne kave, da bi bika ubile, samo da bi prepričale telesi, da se bosta res ob petih začeli učiti in se pripravljati na zahteve srednješolskega sistema. Če ste bila takrat najina vzgojiteljica, se vam opravičujem, da sva se lagali, da res nisva midve kuhali kave. Ko tole pišem mi gre na smeh, ker v majhni sobici res težko skriješ, da si kuhal kavo. Še kasneje so me službe prepričevale, da res moram pet, včasih sedem dni na teden vsako jutro na silo dvigniti svoje jamrajoče telo in ga odvleči po temi nekam drugam, kjer bo delalo to, kar je prav …

Mislim, da smo dobili sliko ne? In, da ne bo pomote, ena telesa so točno taka, da jim vse to ni panika. Brez problema se navadijo. V tem morda celo uživajo. Uživajo v akciji in v tem, da se od šestih zjutraj pa do polnoči nekaj dogaja in da je življenje polno. Če imate tako telo, zahvalite se nebu in zemlji zanj.

Če ga pa nimate … potem ste na robu izgorelosti ali pa se boste tja še privlekli, ali pa ste se iz nje že izvlekli. Najverjetneje krmentite in preklinjate usodo, da se morate kar naprej odpovedovati hrani, pretiranemu športu, ki vas najverjetneje na določeni stopnji, preden se vam nadledvične žleze popolnoma izčrpajo, zelo privlači. Odpovedovati se morate pozno nočnim aktivnostim in pa čudovitim zgodnje jutranjim sprehodom ob sončnem vzhodu. Morda se morate odpovedati aktivnim vikendom s prijatelji, ker vaše celice po celem tednu akcije želijo samo počivati. Na videz zgleda, kot da se morate odpovedati skoraj vsemu kar je zares zabavno.

Jaz imam tako telo. Do izčrpanosti sem ga pripeljala v svojih tridesetih, ko to sploh še ni bilo moderno. Seveda živ boh ni vedel kaj mi dogaja in temu primerno dolgo je tudi trajalo, da smo zares ugotovili. Še naslednjih deset let pa je trajalo, da sem se sprijaznila, da moje telo sploh ni primerno za ta sistem. Wtf? Kaj narediš, ko to ugotoviš?

Najprej se jeziš. Močno. In to ti sploh ne pomaga. Po določenem času to ugotoviš in potem si žalosten in imaš občutek, da nekaj zamujaš in da je to presneto telo res za zamenjat al pa vsaj ukrotit. Hočeš novega.

Ugotoviš da ga najbrž ne moreš dobit brez da umreš. Ugotoviš, da nočeš zares umreti. Da to ugotoviš seveda moraš priti prav na rob smrti. Šele tam ti namreč zares postane jasno. Potem se počasi sprijazniš. Z veliko preklinjanja; če imaš srečo, da ti starši niso rekli, da ne smeš preklinjat. Hvala mami, da si mi zamolčala to sistemsko napako. Če so te naučili biti primerna in se izogibati besedama na p in f, imaš več problemov, ker jeza ostaja znotraj in dela dodatno štalo. Nežnim telesom precej večjo kot tistim, ki to niso. Potem pa na eni točki obupaš nad borbo in se sprijazniš.

Začneš raziskovati. Začne te zanimati kaj je možno. Začneš se zahvaljevati, ker lažje komuniciraš s telesom kot tisti, ki imajo močna telesa. Začneš okušati sladkost senzitivnosti. Sladkost energij, ki jih drugi ne opazijo. Začneš uživati v tem, kar ti tvoje telo ponuja. Če imaš srečo, ima tudi partner senzitivno telo in je pripravljen stopiti s tabo na to pot. Če je nimaš, ti pove, da si lena in da potrebuješ seksualnega terapevta. Seks kot ga uči sodobna družba je namreč pregrob zate in se mu začneš izogibati. Ugotavljaš kako si organizirati delovne dneve, da ne boš na koncu kot cota. Ugotoviš da je sp fajn varijanta in če imaš srečo veš tudi kaj bi delala. Drugače, če si pogumna, najdeš službo, ki te ne dotolče povsem. Če nisi, vztrajaš in čakaš na izgorelost. Če si upaš biti drugačna natreniraš okolico kako naj se obnaša, da se boste imeli vsi fajn. Če si ne upaš, trpiš prijatelje, ki te ne razumejo in starše, ki so prišli iz čisto drugega paketka semen kot ti.

Ugotoviš, da moraš sama raziskovati. In spet začneš uživati. Odpoveš se vsem dobronamernim nasvetom in ljudem, ki imajo močna telesa in ti pripovedujejo kako ga lahko dobiš tudi ti, če spiješ še ne čudežen napoj in vstaneš ob petih in narediš vse fizične vaje, ki jih je treba naredit, če se začneš tuširati z mrzlo vodo ali pa delati nekaj, kar si že probala in je bilo grozno. Ugotoviš da sta ti in tvoje telo najboljši par in da če mu prisluhneš, vedno veš kaj je prav za vaju.

Če imaš nežno telo, vedi, nisi sama, čeprav se včasih točno tako zdi.

Potreba po biti posebna

Zadnjič sem v knjigi Jac O’Keeffe prebrala stavek, ki se me je globoko dotaknil. Pravi, da izhaja potreba po tem, da se počutimo posebni iz globoke rane. V človeški naravi je, da smo običajni. In če ni rane, ni potrebe po biti poseben. Lahkotno lahko gremo v dan, kakršen se pač ponudi in nikomur nam ni treba dokazati, da smo nekaj posebnega. Tole kar kliče po tem, da si oddahnemo ne?

Pomislila sem na to, kako je med ženskami vzvalovilo gladino, ko je prva omenila, da smo boginje. Kar špricnilo je. In nov val poveličevanja ženske je bil rojen. Želja po prepoznanju naše boginjskosti je sledila in kmalu smo same sebe začele klicati Boginje, z velikim B seveda. Bile smo jezne na vse, ki tega niso prepoznali. Vse bolj smo se začele povezovati v kroge, kjer je bila naša posebnost prepoznana.

Zelo se mi zdi koristno in potrebno, da se spet začnemo povezovati v skupnosti, da ne bo pomote. Pomembno se mi zdi tudi, da se povežemo v skupnosti žensk in da se na drugi strani tudi moški povežejo v skupnost moških. Ker, bodimo iskreni, vzdušje se takoj spremeni, ko vstopi v krog oseba drugega spola. Menim da potrebujemo oboje, mešane skupine, pa tudi samo ženske in samo moške kroge. Zdravljenje je tako bolj celovito.

Zakaj mislim, da se je boginjskost tako prijela? Mislim, da je čas, da začnemo zdravit rane, ki so nastale v zadnjih nekaj stoletjih, če ne kar tisočletjih. In ni jih malo. In na obeh straneh so.

Nov čas kar kliče po zdravljenju in nas vabi v novo prihodnost, kjer o tem kdo sem in kaj je dovoljeno ne bo odločal kos mesa med nogami in nekaj dlak posutih po telesu.

V čas, ko bomo lahko sproščeno stali drug ob drugem in si dovolili biti običajni. V čas, ko ne bomo hodili okrog kot vedra brez dna, čakajoč da nas nekdo čustveno potolaži in izpolni. V čas, ko bo ženska spet skrbela za dobrobit planeta in bo moški stal v svoji polni moči. V čas, ko se bomo lahko spet sprostili in bili ljudje. Običajni. Mehki. Ljubeči in zdravi. Zdravi od znotraj. V vse to kliče čas, v katerem živimo.

In tega časa se iskreno veselim. In zato je fino pogledati na katerih področjih si želim biti posebna. Morda je to samo v službi, morda kot žena, morda kot mati, morda je napetost samo v določeni skupnosti. Morda pa sem že pozabila kako biti običajna in biti popolnoma sproščena v tej običajnosti.

In potem mi ženske rečejo: ˝Ja, Vesna, ampak zdravljenje je naporno. Včasih je lažje pogledati stran in se delati, da je vse v redu.˝ Je, ampak kako je šele naporno nenehno dokazovanje in padci, ko nam na videz ne uspe dokazati naše posebnosti. Poskusite samo za 5 minut in si dovolite biti povsem običajni. Pet minut. In opazujte kako se vse do najglobljega vlakna v vašem telesu nekaj sprosti. Uživajte in vedite, da je to naša človeška platforma. In potem pojdite in poiščite kaj kliče po zdravljenju.

Ste krava?

Marsikoga je tale naslov razjezil. Nedvomno nas je mnogo preživelo otroštvo v raznih večinoma neprimernih žaljivkah, tako da vam tega niti ne morem zameriti. Vendar tokrat vprašanje ni namenjeno temu, da bi vas žalilo. Tokrat imam, ko rečem krava, v mislih specifično lastnost krav, ki jo včasih nase, v malo spremenjeni obliki, prevzamemo tudi ljudje. Po mojih izkušnjah ženske še posebej.

Krave imajo to srečo, da lahko jedo in jedo in si nabunkajo svoje vampe do onemoglosti kadar je hrana na voljo, nato pa se zleknejo v prijetno senčko in ure dolgo žvečijo kar so prej pojedle. Si predstavljate kako praktično je to? Pridete nekam kjer je ogromno res kvalitetne in dobre hrane in jeste 4 ure in potem imate cel teden mir s to hrano. Počasi jo okušate in na koncu prebavite. Ko zmanjka, se spet najeste. Praktično.

Vendar pa tokrat, ko govorim o prebavi nimam v mislih prebave hrane. Ljudje namreč to sposobnost krav pogosto prenesemo na prebavo emocij. Goltamo žalitve šefov, otrok, partnerjev, prijateljic, sistema, jezo ki nam jo zjutraj sproži budilka ali pa preprosto dejstvo, da stvari niso tako popolne, kot smo si mi zamislili, da bi morale biti. Včasih goltamo dejstvo, da nas ljudje ne sprejemajo takšne kot smo v resnici. Pozabimo, da jim nismo nikoli pokazali kdo smo, pozabimo da smo nasedli romantični predstavi, da če bi nas imeli zares radi, bi sami odkrili in bi nas zares videli in sprejeli brez trohice zavračanja ali kritike. Z odprtimi rokami. Tudi tam kjer se ne moremo sprejeti sami. In nato …

Vse to se napoka v nas čisto do zgornjega roba in ko je vamp poln, gremo domov. In ko naj bi imele čudovit in brezskrben prosti čas, morda intimne trenutke s svojimi najdražjimi ali pa brezskrbno pohajkovanje v naravi, me žvečimo. Znova in znova, včasih leta dolgo, vlačimo emocije iz svojih trebuhov in jih umsko prežvekujemo in spravljamo tako stokrat prežvečene nazaj, samo zato, da jih takoj, ko imamo spet čas, ponovno prežvečimo. Nikoli jih iz trebuha ne spravimo naprej, ampak jih samo razgibavamo v črti trebuh – glava.

Namesto, da bi se v prostem času ali celo v spanju regenerirali, osvežili, naužili svobode in lepote, mi prežvekujemo. Hranilne snovi smo že zdavnaj pocuzali iz njih, od okusa je ostala samo še grenkoba, barve praktično več ni mi pa še kar žvečimo.

Vsake toliko se ustavimo in si zaželimo, da bi si lahko privoščili dopust od nas samih.

Probali smo namreč že morje in hribe in tujino in poležavanje v svojem stanovanju, pa nič ni pomagalo, ker smo vedno znova tja s sabo vzeli tudi sebe.

Če se v zapisu prepoznate vas vabim, da za začetek opazujete koliko ste kravjega karakterja. Dnevno si zapisujte kaj ste ponovno prežvekovali. Če opazite, da je tega v vas kar nekaj, najprej še malo opazujte, da vidite celoten učinek, ki ga ima na vas. Nikamor se ne mudi. Po kakem mesecu opazovanja, boste pripravljeni, da spremenite kravje navade in najdete človeku bolj prijazne načine bivanja. Ne bo se vam treba trudit, da bi to naredili, ker boste videli razdejanje, ki ga prinaša v vaše življenje. Pa ne pozabite se zraven tudi vsaj malo zabavati. <3

Kako?

Pravijo, da ima vsak človek eno vprašanje okoli katerega se vrti celo življenje in nanj nikoli ne dobi odgovora. V angleščini mu rečejo unanswerable question. Nekateri se sprašujejo zakaj, drugi kdo, eni kaj, jaz se sprašujem kako. Kako si lahko to naredil?

Kako naj živim? Kako je to možno? …

In ko pridemo do novih časov v katerih smo se znašli, se vprašam kako naj bi sploh zgledala ta nova družba v novi energiji. In majkemi, da nimam odgovora. Mislim, filozofko mi je že jasno kako bi moralo bit po vzoru pravljic in nekaterih filmov. Ampak, kako bi pa to naj zgledalo z ljudmi, ki smo trenutno na svetu, v stanju v katerem smo trenutno, pa res nimam odgovora.

In to pomanjkanje odgovora me že kar nekaj časa drži v nekakšni negotovosti. Na en način se mi ponuja slutnja, da bi stvari lahko in morale iti na boljše, po drugi strani se mi ponujajo strašni scenariji, ki se morda tudi lahko uresničijo in bodo služili samo majhnemu odstotku ljudi. In ker nimam slike kako bi naj izgledalo, tudi ne vem kako naprej. In to me moti. Seveda me, če pa je moje večno vprašanje kako. Kako pa naj drugače tudi bo, ne?

Potem pa smo danes na programu Ženska Ženski debatirale o vsem mogočem in naenkrat se mi je, ko je doula Daša v popolnoma drugem kontekstu omenila popadke in porod, posvetilo. Tako bo kot pri porodu; seveda, kako pa se tudi naj rodi kaj tako norega kot so novi časi, če ne s popadki in porodom.

In poglejmo kaj se dogaja med porodom. Najprej pridejo popadki. Niso preveč močni, niti preveč pogosti. Potem se intenziteta veča. Vsak popadek je bolj močan in v telesu se pripravljajo pogoji za porod. O otroku ni še ne duha ne sluha. Za nekoga, ki gleda od zunaj in ne pozna procesa poroda, bi zgledalo, da nekoga nekaj hudo muči in da gredo stvari iz slabega na slabše. Otrok je v tem delu poroda samo slutnja. Slutnja novega življenja. Nihče ne ve kakšen bo. Ne vemo kako bo zgledal, ne vemo kakšen karakter bo imel, ne vemo kako dolgo bo živel in za kaj bo živel. Vse je skrivnost.

Šele ko pridejo popadki do vrhunca, šele ko se telo popolnoma prilagodi, šele ko se ženska preda in je pripravljena skorajda umreti za višje dobro, takrat se porodi otrok. Najprej glavica. Še vedno ne vemo kakšen bo, ampak glavica je tu, vidimo da je otrok živ in vemo, da prihaja tudi preostalo telo. Od tu naprej so stvari lažje. Otrok je tukaj. Le še iztis in že zaživi v tem svetu.

Prav tako kot se poraja otrok, se poraja nova družba. Pojma nimamo kako bo zgledala. Vsi smo govorili nazaj v preteklost ne moremo, pa vendar smo šli takoj po koncu karanten direkt nazaj. Morda smo zamenjali ali opustili kak hobi, morda smo začeli delati nekaj drugače, ampak bolj ali manj smo po karanteni šli nazaj. Tako kot gre ženska po vsakem popadku nazaj v počitek. Pa vendar, v resnici nikoli ne gre nazaj, samo zgleda, kot da je šla. Telo je od znotraj po vsakem popadku drugačno.

In ko se popadki enkrat začnejo, definitivno ne moremo več ustaviti poroda. Tako tudi tega skupnega popotovanja v nov svet ne moremo ustaviti. Zgodil se je prvi popadek, še veliko jih bo preden bomo rodili nov svet. In zato še ne vemo kako bo zgledal. To ne pomeni, da se ne more rodit. Pomeni pa, da morda še nekaj časa ne bomo vedeli kak bo. Ne moremo vedeti. Lahko sanjarimo, tako kot si lahko predstavljamo kakšen bo otrok.

Z bratovo družino smo na primer celo nosečnost čakali Aneja, potem je pa prišel ven in sta brat in njegova žena rekla: ˝Oooo, tale pa ni Anej.˝ In ni bil. Bil je Ian. Čudovit Ian, ki ga definitivno ne bi menjali za Aneja <3.

Tale zapis je za vse tiste, ki obupavate ker ne veste kako bo izgledal nov svet in kako bo nastal. Trenutno smo pri popadkih in če so popadki močni ne pomeni, da je porod napačen. Porod pač zahteva popadke, da se nekatere strukture v telesu (zemlja in človeštvo) zmehčajo in prestavijo ter da se otrok (nova energija, nov svet) lahko porodi. Kljub popadkom vemo, da je vse v redu. Čudovit porod želim vsem <3.

Toliko imam za podelit …

Zadnjič sem se pogovarjala z žensko, ki se počuti precej preobremenjeno in posledično brez energije. Komaj se vleče iz dneva v dan in vmes polaga nase zelo velike zahteve in ko jih ne izpolni, se biča. Vsaka od nas je imela kdaj takšno obdobje, tako da mislim, da kar dobro vemo o čem govorim.

Mojo pozornost je pritegnilo, ko je govorila o tem koliko ima za podelit. ˝Noro, Vesna, ideje kar vrejo v meni, jaz pa nimam energije, da bi jih podelila. Vem da bi lahko pomagala veliko ljudem. Samo, da se malo opomorem in bom začela.˝ Vprašam jo koliko časa že čaka, da si malo opomore. ˝Uf, leta˝ mi odgovori.

Na tej točki bi rada, da malo zastanemo in naredimo introspekcijo. Je kaj, kar je v meni in si želi zaživeti, pa še nisem dovolila, da bi? To so lahko ideje, ki čakajo, da bodo zapisane, to so lahko projekti, ki čakajo, da bodo uresničeni, to so lahko odnosi, ki čakajo, da bodo postali ljubeči ali pa še kaj drugega. Kaj od tega začutite v sebi, če imate za dve minuti zaprte oči in iščete v svojem telesu in svojem duhu? Kaj vas najbolj kliče? Zaprite oči in poglejte.

Če ste našle karkoli, je dobro pogledati zakaj držim to ˝stvar˝ ujeto v sebi. Se bojim kaj bodo rekli drugi? Se bojim kako bo izpadlo, oziroma kako bom izgledala, če ne uspe? In naj vam kar tule povem – neuspelo vam je že s tem, ko trohni v vas in ne more živeti. Se bojim kakšno mnenje bom imela o sebi, če se osmešim? Se bojim, da me bodo moji dragi zapustili? Si mislili, da sem nora? Morda s tem ko se držim v neuspehu kaznujem starše, jim dokazujem, da so z vzgojo zafrknili?Poglejte, zares poglejte kaj je vaš strah, kaj je vaš razlog, da ne delujete. Poglejte preden berete dalje.

In če ste ugotovile, da nimate energije, bi rada rekla tole: energije ne boste dobile, če ne spustite pretoka življenja skozi sebe.

Ne moreš na reki postaviti jezu in čakati, da bo začelo več vode teči po strugi navzdol. Če jo zajeziš, je bo na drugi strani manj. Vedno. Tako tudi ne moreš čakati na energijo in boš potem spustila življenje, da živi skozi tebe. In če hoče živeti, bo živelo! Mene je skoraj požrlo od znotraj preden sem se odločila biti pretočna. Imela sem endometriozo, imela sem neredne krvavitve z vmesnimi ‘kr neki malo krvi’ krvavitvami, imela sem občasne hude bolečine v maternici, imela sem težave z želodcem in črevesjem in pa izbruhe slabe volje. Nadledvične žleze so skoraj popustile in od izčrpanosti sem včasih dneve preležala. Dokler me ni dokončno položilo. Šele takrat sem popustila in začela košček po košček podirati jez.

Začela sem rojevati to kar je norelo v meni. Ljudje so me najprej gledali kot da sem padla z lune, potem pa so se počasi začeli privajati in me ceniti. Celo mami, ki me do 35. leta ni niti enkrat zares pohvalila, me je začela videti. In ko te starši vidijo, se nekaj znotraj premakne. Takrat dobiš še dodatno energijo. Ampak starši vas ne morejo videti, če ne živite, drage moje. Vem, da si želite biti najprej sprejete in šele nato zares živeti. Samo običajno življenje ne deluje tako.

Ampak koga naj sprejmem, če te ni? Če živiš nekje med želodcem in nadledvičnimi žlezami? Koga? Tebe? Ja, za to, da te lahko sprejmem takšno kot si, mi moraš najprej pokazati kdo si. Šele nato te lahko sprejmem. Prej? No, poskusite kamen sprejeti kot marjetico ali školjko? Težka bo, ne? Kamen je kamen in školjka je školjka. In dokler se zapiramo v školjko in dokler zajezujemo življenje, ga ne bo nikoli več. Vedno samo manj.

In vem, da si govorite, da imate razlog, da ste utrujene. Nekatere postavljate biznis, nekatere imate majhne otroke, nekatere ste bolne, nekatere … Najdemo svoje razloge, vedno jih najdemo. Ampak ti razlogi vas štopajo že zelooo dolgo. In včasih se malo zamenjajo, najprej so odnosi, potem je denar, potem preveč delam, potem … in ko bo tokratni razlog odšel, bom hitro našla drugega, da zajezim to življenje in utišam to maternico.

Postavite si zaprtih oči tole vprašanje in pustite, da odgovor nekaj časa odzvanja v vas: ˝Kako dolgo še? Kdaj bo dovolj in kdaj bom odprla svoj popek in pokazala svojo rožo?˝

Najboljša igrica na svetu

Ko smo jeseni začele s srečanji ´Ženska ženski – izmenjevalnica znanj´, je vsaka zase razmislila kateremu projektu bi se rada posvetila v naslednjem letu. Jaz sem idejo ˝ukradla˝ eni drugi, ni bila moja. Šla je takole: ´želim si začet uživat v vsem kar mi navrže življenje, tudi v rečeh v katerih se na videz ne da uživat ali mi sploh niso všeč.´ Zdel se mi je dober izziv, nisem si pa mislila da me bo pripeljal prav na rob ideje o smrti.

Najprej je šlo vse gladko, opazovala sem kaj sploh je tisto, kar mi preprečuje užitek in ugotovila, da je to način na katerega deluje moj um , ki se odloča kaj je prav ali narobe, dobro ali slabo, lepo ali grdo… Kadar mi pove, da je lepo, uživam, kadar mi pove, da je narobe, ne uživam. Ugotovila sem, da je največji ubijalec užitka to, da umu nasedem in verjamem, da ima prav. In sem začela trenirati, da ne sprejmem vsake njegove ideje avtomatsko, ampak da ga poslušam kot bi poslušala nekoga, ki me na smrt dolgočasi in si niti ne zapomnim zares kaj mi je povedal. Bilo je težko. In zabavno.

Potem pa je poseglo življenje in mi seveda na svoj način pokazalo kaj užitek je. Z mojo MNRI terapevtko sva postavljali živčne reflekse, ki bi se naj vzpostavili v 12. tednu v maternici. Ker mi je takrat umrla sestra dvojčica, se mi niso vzpostavili. In zgleda, da sem bila takrat prepričana, da bom skupaj z njo umrla tudi sama. Torej, ko sva vzpostavili refleksa, se je aktivirala tudi ideja, da je to to, da bom umrla. Moj um je vedel povedati, da nisem bolna in da je vse OK, ampak vsaka moja celica je vedela, da bom umrla. 8 dni sem preživela v ideji ´tole je najbrž moj zadnji dih´. In povem vam, če verjamete, da je to vaš zadnji dih, ga vdihnete precej drugače. Poskusite. Vdih, izdih, konec. Ni nobenega vdiha. Zdej… vem, na suho vaditi je precej drugače, kot če verjameš, da je to tvoj zadnji dih, ampak mislim, da ste dobili vtis kako je zgledal moj teden. Zavedla sem se tudi, da to bo enkrat realnost; vdih, izdih, konec. Smrt je s tem dobila čisto novo razsežnost. Nič več ni bila enkrat v prihodnosti, ampak sem se zavedla, da bo ta prihodnost nekoč postala danes. Pa ne samo danes, sedajle. Vdih, izdih, konec. Enkrat bo tako. Shit, ane?

Usedla sem se in napisala oporoko. Uživati sem začela v svojih dihih. V resnici je bilo v teh dihih toliko življenja, da je bilo že samo to dovolj.

Nekaj časa nisem potrebovala nobene druge zabave. Potem so prišle aktivnosti, ki sem jih pač imela na urniku. In sem šla v lajf. Razen ene osebe ni nihče vedel kaj se dogaja. Ni se mi dalo ukvarjat z ljudmi, ki gredo ob takih idejah v paniko ali prepričevanje, da bo vse v redu. Nisem si želela ukvarjati z njimi. Hotela sem biti s sabo. V resnici, ko gledam nazaj, je bil precej zanimiv čas. Če bi rekla, da je lahko intenzivnost doživljanja največ 100 sem ugotovila, da sem šla iz mogoče ene 5, kolikor sem zares doživela življenje prej (na primer dihanje me sploh ni zanimalo, pač bilo je, nobenega posebnega doživljanja ni bilo v njem) na 80. Nič nisem potrebovala, ker je bil že sam dih tako poln, da je bilo dovolj. Začutila sem dotik obleke s kožo in užitek, ki se je ponudil ob tem. Ko sem pomivala posodo, sem čutila čudovito mehkobo pene in spolzkost detergenta. Ko sem šla v trgovino sem na policah na katerih po navadi vidim kramo, ki bo kmalu napolnjevala luknje v zemlji, videla čudovite stvari. Vau, če mislite, da vidite lego kocke zadnjič v življenju, vam povem, da jih pogledate z od navdušenja orošenim očesom. Skratka svet kakršnega sem videla prej je naenkrat izginil in pred mano je bil popolnoma nov svet. Obula sem si škornje, zadnjič, in ko so me ožulili sem bila priča svojemu zadnjemu žulu in povem vam, ni bil slab žul, bil je intenziven, ampak sploh ne slab.

Spomnila sem se vseh tistih ´pleši kot da je zadnjič´ postov iz fb-ja in ugotovila, da so bili samo ideje nekoga drugega. Morda nekoga, ki je bil v situaciji, da je plesal zadnjič. Meni niso pomenili več kot pet iiiiiii sekund. Po osmih dneh, ko je občutek, da bom ta trenutek umrla minil, sem obstala in si rekla: ˝Vau, noro, vsakomur privoščim takole izkušnjo˝ in potem me je prijateljica opomnila, da bi najbrž večina ljudi šla v paniko in bi bila pač 8 dni panična. In takrat sem se zavedla, da je v življenju pač glavno, da narediš notranje delo, ki ga moraš narediti, da ko pride smrt lahko zadnjič vdihneš svoj dih in v tem uživaš. Zavedla sem se, da je 25 let dela na svojih notranjih prostorih pustilo pečat in da je očitno skidanega toliko gnoja iz mojega sistema, da lahko uživam tudi v tem. Zavedla sem se kako škodljive so morda igrice, ki se jih igramo, ko se delamo boginje in kako škodljiva je novodobna ezoterika, ki nas odzemljuje in nam govori, da je vse v redu. Sej ne da ni, ampak ´vse je v redu´ mora priti iz tebe, drugače ni drugega kot malo rožic na kup gnoja pred hlevom. In ko rožice ovenijo se kup žal niti malo ne zmanjša.

Poleti sem bila na ženskem krogu in voditeljica je rekla: ˝Ne razumem zakaj je treba tako trdo delati na svoji rasti, če pa lahko samo plešemo in se smejimo.˝ Jaz razumem. Sedaj razumem, ker mora nekaj znotraj mene skidat kar je za skidat, da se potem ples in petje rodi iz mene, da je življenje proslavljanje. Drugače je samo pesek v oči, pesek ki me bo slej ko prej začel žuliti. Pesek, ki bo upočasnil to, kar je neizogibno potrebno narediti.

Vsake toliko organiziram Delavnicami za maternice z odgovornimi lastnicami. Niso prijetne delavnice (no, prav neprijetne pa tudi ne). Res pa niso tipa: iiiiii in ne najbrž bomo plesale, bomo pa pogledale sebi v oči in določile ˝kaj moram skidat, da bom lahko zares uživala v vsakem trenutku in da se bom lahko v ta svet rodila kot odrasla ženska, avtentično takšna kot sem˝ in spustila delčke sebe, ki niso moji, pa sem se morda prepričala da morajo biti, da preživim. Vabljene, če ste pripravljene zares delati.

TEČI ŽIVLJENJE, TEČI

Življenje je včasih … no živo…
Povabi me, da se igram z njim, ravno ko …
… ko ne bi rekla, da je najbolj primerno, da me povabi.

Ko ležim v kadi,
se prepuščam toplini in
opazujem posušene vrtnične cvetove,
ki se vrtinčijo s tokom.

Takrat pride,
tiho, da ga komaj slišim in mi prišepne.

Šepet, čeprav skoraj neznaten,
me povabi k plesu:
zapleši z mano in daj temule obliko,
ustvarjaj z mano,
navdihniva tiste, ki lahko slišijo,
da bodo še bolj polni življenja.

Vstanem iz kadi,
iz mojega telesa puhti in
na njem ostajajo prilepljeni listi vrtnic.
Zavijem se v kopalni plašč
in odhitim zapisovati kar želi živeti.

Za mano ostajajo na tleh
mokre kapljice,
bledi spomini tega,
kar je bilo nekoč prijetno topla kad.

Ko pride življenje mu sledim …

In včasih to pomeni da zapustim toplo nedrje znanega
in se podam v mrzlo noč tega kar se ima roditi.

In vsako rojstvo proslavim s hvaležnostjo.
S hvaležnostjo da je v meni dovolj …
tišine da lahko zaslutim življenje
in mu dovolim, steči skozme.

Ali ti življenje vzame veliko časa?

Na stari, sivi mariborski stavbi je bil leta 1994 prilepljen bel list na katerem je s črnimi črkami s krepkim tiskom pisalo: ˝ALI TI ŽIVLJENJE VZAME VELIKO ČASA? Loesje.˝ Samo to. Nobenega pojasnila, nobenega namiga kje najdem odgovor, nobene zvezdice z drobnim tiskom. Samo na videz preprosto vprašanje, ki že 24 let tiči v glavi, varno spravljeno v tistem predalčku kamor grem, kadar želim razmišljati. Še vedno se valja tam in še vedno nisem prišla dlje kot do vprašanja kaj je življenje? Ker je bil stavek napisan z velikimi tiskanimi črkami ne vem ali so mislili življenje ali Življenje. In to naredi vso razliko.

Če so mislili življenje, potem je odgovor precej enostaven. Življenje z malim ž je namreč po moje vse s čemer se tukaj na Zemlji zaposlujemo, medtem ko pozabimo kdo zares smo. Mali, na videz nepomembni opravki in veliki, na videz zelo pomembno opravki, gradnja osebnosti in njeno vzdrževanje in zagovarjanje, prepričanja in mnenja, vse sodi v tole kategorijo življenja. Naša razmišljanja, telo, čas, prostor in narava so tudi tukaj v tej kategoriji. Narava menim, da je briljanten ˝program˝ s katerim vzdržujemo življenje na Zemlji in iluzijo, da je vse resnično. V resnici, veste, znanosti baje še ni uspelo dokazati, da materija sploh obstaja. V resnici je ena izmed teorij o vesolju tudi ta, da je vesolje 2D, to pomeni, da morda vse skupaj nekdo projicira. V resnici je baje čisto možno tudi, da so vse skupaj ene malo daljše kolektivne sanje, v katerih nam uspe celo spati in sanjati. Najbrž sanjamo zato, da ne bi pomislili, da sanjamo kadar smo budni. Kakšen briljanten trik, se strinjate? Ampak narava in telo dajeta našemu življenju videz resnične resničnosti. Če je torej vprašanje: Ali vam življenje vzame veliko časa? mišljeno z malim ž, potem vam lahko povem, da mi ga jemlje več kot ga imam. Se strinjate? Ni časa vedno premalo? Razen tistim, ki vas niso naučili kako si najti delo in se v prostem času dolgočasite, nam življenje na tej Zemlji večinoma jemlje ogromno časa. Pa še dolgočasenje ti lahko vzame veliko časa.

Ampak, kaj če je vprašanje ˝ALI TI ŽIVLJENJE VZAME VELIKO ČASA?˝ mišljeno kot ˝Ali ti Življenje vzame veliko časa?˝ Kaj potem? Kaj spada potem v to mistično kategorijo Življenja? (Moram priznati, da mi je malo žal, da se je Rumi odločil živeti tako dolgo nazaj. Pri tejle zagonetki bi mi prav prišel. Zanj se zdi, da je razumel kaj Življenje je. Mislim, da bi me lahko malo usmeril.)

Pred nekaj leti sem imela med svojim menstrualnim počivanjem transformativno izkušnjo v kateri sem doživela kdo sem, ko nisem v tem telesu. Bog ve ali je prišla zato, da bi mi ponudila odgovor na vprašanje kaj Življenje je. Bilo je zanimivo in veličastno. Bilo je precej drugače kot v življenju. In če je bilo tisto kar sem doživela Življenje, potem lahko mirno rečem, da mi Življenje sploh ne jemlje časa. Nobenega časa mu ne posvečam. Preveč sem namreč zaposlena z življenjem. Vse tele iluzije dajejo čisto preveč vtisa, da so resnične, da bi imela čas ali voljo ukvarjati se z Življenjem.

Ampak Življenje se ne da. Vsake toliko se brez mojega vedenja ali dovoljenja vrine v moje življenje.

Takrat stvari tečejo same od sebe. Takrat sem v toku. In če sem se včasih na veliko spraševala kako naj bom kreatorka svojega življenja in katere vse trike lahko uporabim, da bi mi ga bolj uspelo kontrolirati, pardon kreirati, je danes moje poglavitno vprašanje kako za vraga naj se čim bolj učinkovito umaknem iz njegove poti, da se bo sploh lahko začelo, da bo lahko teklo …

Kaj pa vi? VAM ŽIVLJENJE VZAME VELIKO ČASA?

Gre vse po planu?

Danes zjutraj sem po fb voščila stari znanki za rojstni dan. Nazaj sem dobila vprašanje. ˝Kako si? Gre vse po planu?˝ Ko sem že hotela odgovoriti ˝Vse po planu˝, sem se ustavila in malo razmislila. Vprašanje, ki se mi je postavilo je bilo: ˝Po katerem planu?˝. Moj um je obmolknil. Ni vedel kaj naj reče. Taki trenutki so zelo dragoceni. Moj um namreč zelo redko obmolkne. Če bi rade videle, kako to zgleda, si lahko v mislih postavite vprašanje: ˝Kaj bi se zgodilo, če si priznam, da sem čudovita?˝. Skoraj garantiram vam, da se bo vaš um za trenutek umaknil, da razmisli kako bi po tridesetih (ali kolikor-koli ste že stare) letih nenehne kritike odgovoril na to zapleteno in povsem ˝nelogično˝ vprašanje. Takrat lahko za trenutek izkusite nekaj, kar se v angleščini imenuje ˝mind freez˝ (zamrznitev uma).

No, ta ista zamrznitev se je zgodila ob vprašanju, po katerem planu mi teče življenje. Že pred leti sem srečna ugotovila, da planiranje zame ne deluje ravno. V resnici sploh ne deluje. Če dobro premislim me frustrira in izpolnjevanje planov, predvsem pa gledanje tega, da ne samo, da jih nisem izpolnila, ampak se sploh več ne spomnim kaj je že bilo tisto kar sem splanirala, me je vedno znova iztirilo. En tak primer so novoletne resolucije. Vsak december me je kolektivna zavest prepričala, da je dobra ideja, da si naredim plane za naslednje leto. Ko so ti že nekje sredi januarja propadli, večinoma zato, ker sem pozabila kaj sem splanirala, so mi rekli, da je mogoče to predolgo obdobje. Potem sem nekaj časa delala dvotedenske plane oz. imenovala sem jih fokuse, ker planiranje meni osebno res ni privlačna beseda. Ko sem po dveh tednih preverila koliko od tega fokusa se je uresničilo, sem ugotovila, da se dejansko skoraj ne spomnim kaj sem si dala v fokus.

Dolgo sem se zaradi tega obtoževala in zdelo se mi je, da mora biti z mano nekaj narobe. Ko si 14 dni ne zapomniš kaj bi rad … no res čudno ne?

Potem sta se zgodili dve odrešilni stvari.

Prve je bila DISC test, ki je pokazal, da je brez veze, da si delam plane, ker sem ena tistih, ki se jih ne drži. Oddahnila sem si. Nisem kriva jaz, kriv je moj ustroj ;). To mi je dalo svobodo, da neham planirati. In takrat je začelo življenje malo bolj prosto teči skozme. Stvari so se začele odvijati hitreje in z manj napora. Ker tudi evalvacij nisem delala (dejansko jih težko delaš, če nimaš referenčne točke, ki si jo dobil s planiranjem), je bilo moje življenje kar prijetno. In še je.

Druga odrešilna bilka je bila okrogla miza ˝Vešče, modre ženske˝ v Krškem na kateri je Polona Sepe govorila o ženskem in moškem načinu delovanja. Tole je rekla: ˝Moški in ženske vodimo na zelo drugačen način in fino je, če se ženska nauči tega vodenja v skladu s svojo lastno notranjo naravo, ne pa, da poskuša biti kot moški. Moški vodi tako, da si zastavi cilj in vse korake do tega cilja in potem funkcionira po tem načrtu. Ženka pa ima v glavi neko končno vizijo, in še ta ji ni čisto jasna, ampak samo ve, v katero smer gre. Potem deluje v skladu z notranjim občutkom od enega koraka do drugega. In to je bistvena razlika in tako ustvarjamo ženske, moški pa na drugačen način. Problem je, če ženska misli, da je z njo nekaj narobe, če tako funkcionira. In potem se silimo imeti načrt v desetih korakih, pa do leta 2018 bom to in potem bom …˝

To mi je razjasnilo še zadnje vprašaje povezane s tem zakaj mi je bilo planiranje tako silno nenapisano na kožo. Oddahnila sem si še malo bolj globoko. Nič ni narobe z mano. Ženska sem. Juhu. Vrgla sem se v ta na novo odkrit star način delovanja. Tokrat sem odvrgla samokritiko in samo sprejela, da to v resnici zelo dobro deluje zame. In, viš ga vraga, moje zadovoljstvo se je povečalo in moja produktivnost se ni zmanjšala. Frustracija je padla in rezultati (karkoli že to v resnici pomeni) so prav luškani. Bi lahko s planiranjem in usmerjeno akcijo dosegla več? Bi prodala več knjig, delavnic … Morda, ampak povem vam, da mi je figo mar. Tole plutje po reki življenja mi je super všeč. Zadovoljna sem in ni se mi treba kar naprej nekaj matrat, borit, disciplinirat in potem kritizirat.

Nekatere boste morda mislile, da je zgoraj opisan način enak kot poslušanje sebe. Rada bi opozorila na eno zanko. Ko poslušamo sebe, se lahko zelo pogosto zgodi, da poslušamo svoje strahove in omejitve, ki nam jih je tekom odraščanja vbila v glavo naša dobro misleča okolica. Če se poslušate in se nikamor ne premaknete, je zelo verjetno, da poslušate prav to dvoje, torej strahove in omejitve. In to ni to o čemer govorim. Govorim o tem, da najdem smer v katero si želim pluti in ki me sama kliče (beseda poklic, ko so jo ustvarili, je izhajala iz tega klica, tega da nas nekaj nagovori, pokliče) in potem plujem, sproti ugotavljam kako je treba prilagoditi smer in gledam kaj je že tukaj, kaj je prisotno, kaj me polni in kaj me navdaja s ponosom in mi daje energijo.

Moja naloga je, da ostanem v toku. Takrat se mi stvari odvijajo same od sebe. Ugotovila sem, da ko nisem v toku postanejo težke. Takrat me prime, da bi trdo delala in vseeno naredila ali dobila to kar sem si zastavila. Tako sem naučena. Ampak s tem samo porabim še več energije za plavanje proti toku. Če se ustavim in pogledam kako priti spet v tok, pa me tok nese in znotraj tega lahko kreiram in energijo ki jo dobim je večja kot tista, ki jo vložim.

Kako te še lahko podprem?

Delavnice za maternice z odgovorinimi lastnicami

Za ženske, ki si želijo raziskati svojo naravo in pripraviti bazo za resno delo z maternico.

Želim izvedeti več

Rdeča zarja

Menstrualni kažipot za sodobno žensko, njeno samoraziskovanje in odkrivanje njenih globin.

Želim izvedeti več

Srce & Maternica

Enodnevna izkustvena delavnica na kateri spoznamo srce in maternico in doživimo njuno povezanost.

Želim izvedeti več