Moška in ženska energija

V iskanju poslanstva

V času, ko je iskanje poslanstva moderno, ko imamo celo tečaje za to, da bi ga našli in ko se zdi, da če ga ne najdem in celo dokler ga ne najdem, nikakor ne morem biti srečna, se bo zdel tale zapis malce čuden in neprimeren za sodoben čas. Pa vendar ga objavljam za vse ženske, ki se jim zdi, da so v čakanju na poslanstvo ohromljene …

Poslanstvo je v domeni moške energije. In vsi imamo znotraj sebe obe, tako žensko kot moško. Če imate veliko bolj izraženo moško energijo, potem je poslanstvo za vas pomembno. Če so vam jo v času odraščanja samo natrenirali, pa v resnici v vas spi neprebujena, nezačutena in neizražena ženska energija, ki čaka na vaše dovoljenje, da se izrazi. Veliko žensk, ki pridejo na Delavnice za maternice z odgovornimi lastnicami pride v iskanju te notranje ženske, ženstvenosti če hočete, ki jih čedalje bolj glasno kliče.

Če je torej poslanstvo v domeni moške energije, kaj je potem domena ženske? Zakaj nam je tako težko najti poslanstvo, in zakaj se pogosto zgodi, da se zdi, kot da se poslanstvo odmika in spet primika, dobiva različne oblike in ko se nam že zdi, da je to to se zjutraj zbudimo in ugotovimo, da nas kliče čisto nekaj drugega?

Ženska kvaliteta energije je usmerjena na drugačen način kot moška in nikoli nas niso naučili kako jo zares uporabiti za kreiranje. Ko na delavnicah rečem da smo ženske na svetu zato, da prinašamo življenje se večini zasvetijo oči. Nekaj v njih se zgane in prebudi. Življenje seveda ne pomeni nujno rojevanje otrok. Nekatere si srčno želijo rojevati projekte. Življenje je življenje, tok, iskrice v očeh, magic, lepota, pretočnost, gibanje. Je cel spekter, ne samo kvalitete ´device marije´ (zanalašč pisano z malo začetnico, ker ne govorim o dejanski ženski, ampak energiji, ki smo jo pripisali ženskam in jih s tem omejili na pridne poslušne punčke, čeprav verjamem, da je bila Marija daleč od pridne punčke).

Nekatere se še spomnite mojega zapisa o dveh zelo bogatih avstralskih punčkah, ki sta imeli toliko igrač, da je bila z njima napolnjena cela hiša (velika hiša seveda). Meni se je zdelo, da bi se mi zmešalo. Ker, kako se sploh lahko igraš, če v tej zmedi obilja nič ne najdeš. Zamislite si igre trgovine, ki smo se je tako rade igrale v otroštvu. Preden ugotovim v katerem nadstropju in v kateri sobi je blagajna, me že mine, da bi se igrala. Je res? In to se nam s patriarhalno usmerjenostjo dogaja ženskam. Kreiramo iz glave in potem iščemo ˝igračke˝, dokler nas ne mine, da bi se sploh še igrale.

Vendar pa ti dve punčki (stari 2 in 4 leta) sploh nista bili zmedeni. Niti malo. Ni mi bilo jasno kako je to mogoče, zato sem ju začela opazovati. Ugotovila sem, da se sploh ne igrata tako, kot smo se bili navajeni mi. Nista rekli: ˝Hej, a se greva trgovino?˝ in potem mrzlično iskali blagajno. Ne. Rekli sta. ˝Se greva igrat?˝ in pogledali okoli sebe kaj že je. Katere igračke so na voljo in katero igrico lahko spleteta iz njih. Nič ni bilo zabetonirano, vse je bilo tekoče in odprto in delovali sta iz obilja, ne iz pomanjkanja.

In ti dve deklici, drage moje, poosebljata žensko energijo. Življenje namreč ves čas teče in če obrnemo svoj način funkcioniranja na to kar že je, lahko s svojo pretočnostjo to življenje prinesemo v resničnost, ga udejanjimo, rodimo, če želite.

Zato se sama rajši kot iskanju poslanstva posvečam temu, da prisluškujem življenju. Morda se za trenutek ustavite in poglejte, kaj vam je bolj privlačno: vas bolj privlači ideja, da bi našle poslanstvo in potem to delale v neskončnost ali vas bolj privlači ideja, da bi rojevale življenje in gledale kaj že je in kako to udejanjiti v svetu?

Če vas bolj poslanstvo, potem seveda nadaljujte z iskanjem. Če pa vas bolj ideja tega, da dovolite življenju, da teče skozi vas, potem preusmerite svoj način delovanja in glejte kako lahko v vsak trenutek prinesem več življenja.

Kako je lahko zaradi tega ker sem jaz tukaj ta trenutek bolj živ? In tudi, če ste poslanstvo že našle, preskusite znotraj tega življenje v toku, življenje v življenju tako rekoč. Boste videle kako zelo žive boste postale in kakšna čudovita sila teče skozi vas.

Žensko podjetništvo

Zadnje čase z veliko žalostjo ugotavljam, da je prišel val motivacijskih tečajev, ki sem ga sama izkusila pred leti v Avstraliji tudi v Slovenijo in zajel žensko populacijo. In ker že več let razmišljam kako bi lahko zgledalo žensko podjetništvo in še vedno zares ne vem niti ali sploh lahko ima samo eno obliko, bi rada napisala nekaj svojih razmišljanj. Če komu koristijo super, če vas razjezijo, pustite moje mnenje ob strani in pojdite svojo pot.

Kar se mi pogosto dogaja zadnje čase je, da prihajajo k meni ljudje, zmotivirani nad tem da je vse možno in mi govorijo kaj moram jaz s svojim biznisom naredit. Kako moram prevest knjigo v hrvaščino, pa v kitajščino pa v angleščino, pa Rusija je velik trg in pol jo moram dat na Amazon in pol se bo itak sama prodajala … Razlagajo mi kako cel svet kar čaka na moje delavnice, kako veliiiiko denarja bi lahko zaslužila, če le ne bi ostajala v svojem malem svetu. In čeprav priznam, da je možno vse to res videti tako, vem tudi od kod prihaja njihov entuziazem, ker sem tudi jaz pred leti razmišljala popolnoma enako. Problem zmotiviranosti, ki jo dobimo od gurujev motivacije, ki res vedo kaj delajo, je samo en, zame ni možno, da jo vzdržujem na dolgi rok. Moje telo lahko prenese samo toliko adrenalina in kortizola v svojih žilah in nič več. In ko se izklopi … no saj veste potem je izklopljeno in potem greš v boga, boga (ker to res si) in potem krivim sebe ker mi ne uspe … in sem v začaranem krogu v katerem ni prostora za žensko v meni. Ni prostora za sanjavost, ni prostora za intuicijo, ni prostora za magijo in predvsem ni prostora za služenje. In menim, da je služenje Življenju naloga žensk današnjega časa. Prinesti življenje spet v naše, napol mrtve in od kapitala izčrpane skupnosti. Za nič od tega ni prostora.

Ni prostora za cikličnost, ker se ve da je treba potem vzdrževati kontakte na fb, redno producirati maile in videe, treba je delati nove in nove upgrade tečajev in seveda pisati nove knjige in … Ni časa za to, da se povežem s sabo, ker če me ni na twiterju me ni in če ne pošiljam tedenskih mailov bo nekdo drug obtičal v vaših glavah in ko boste potrebovali pomoč bo ON tisti, ki vam bo prvi prišel na misel in … Ni časa da zanosim s tistim kar je res moje, nekdo drug mi določa kaj naj rojevam, ker se pač tisto trenutno dobro prodaja.

Seveda ni časa, da projekt donosim, ker me bo nekdo prehitel če ne pohitim. Ob vsem tem moram spremljati konkurenco, da vidim kaj delajo drugi. Če tega ne naredim, potem me res kmalu ne bo več.

Ko dobim idejo za nov projekt, ga moram roditi s carskim rezom, svet ga čaka, torej bog ne daj da sem v miru z njim nekaj časa, da ga pestujem in začutim kaj lahko ponudiva drug drugemu midva. Ne, hitro, hitro naj gre v svet, še čisto svež in dišeč.

Še bi lahko naštevala, ampak mislim da je dovolj. Čeprav ne vem kaj žensko podjetništvo je, pa vem da tole ni. Vsaj zame ne.

Želim si biti ženska in tej ženski dovoliti biti ciklična. Želim si dovoliti najprej napolniti mojo čašo, brez motivatorja, ki me usmerja in brez rokov in brez pritiska, da nekaj mora biti rojeno še preden je donošeno. Želim se ustaviti, umiriti in povezati z Življenjem.

Želim si počakati, da iz tega Življenja vzklije ideja kaj naj prinesem v svet, kaj rodim. Ne zato, ker se bo dobro prodajalo, ne zato ker tržišče misli da to rabi, ampak zato, ker si želi biti rojeno, ker je čas da pride na svet. In potem želim s to idejo zanositi in jo negovati toliko časa, da bo pripravljena za svet. Želim raziskovati kako ji, tako kot maternica vdihniti duha in dušo, da bo lahko živela popolnoma samostojno življenje, ker bo v njej zavest, ker bo rojena iz zavesti v bistvu. In vse to želim da življenje pretoči skozi mene. Da se to lahko zgodi, moram umakniti Vesno kot jo poznam.

Bog ne daj da se mi v vse to vtakne motivator in mi pove kaj je naslednji korak in mi posname še en video, ki me bo dvignil in poslal v določeno smer in res me razjezi, ko se mi v ta zavesten proces vtikate tisti, ki po vrhu vsega tega kar menite da bi MORALA narediti jaz še niste naredili sami.

Bog ne daj.

S svojo jezo glede tega se bom morala soočiti sama, nekaj je še nerazrešeno v meni, da se me lahko dotakne, vas pa prosim iščite svoje načine in pustite moje nosečnosti meni. Zelo vam bom hvaležna. Zame je to žensko podjetništvo. Vi najdite svojega <3.

V ženskem načinu delovanja se hitro izgubiš

O razlikah med ženskim in moškim načinom delovanja sem že pisala. Če ju na kratko povzamem je moški način ta, da si postaviš cilje in milestone in se vržeš v uresničevanje. Ženski način je ta, da zaslutiš smer v katero greš in potem sproti ugotavljaš kaj je potrebno za uresničitev. Sproti tudi prilagajaš smer. Moški in ženski način nista vezana na spol. Poznam moške, ki uporabljajo ženski način in ženske, veliko njih, ki delujejo na moški način. Le ta je na nek način lažji, ker so stvari zelo jasne in lahko, ko enkrat sprejmeš odločitve deluješ brez, da bi moral biti ves čas čuječ.

Ko delujemo po ženskem načinu se nam pogosto zgodi, da se moramo soočiti z nesigurnostjo in to nas lahko iztiri. Pogosto pride do trenutkov, ko dejansko nekaj časa ne vemo točno kam gremo. Ta način od nas zahteva zaupanje. Spomnim se gornika, ki so ga vprašali ali se je v gorah kdaj izgubil. Njegov odgovor:

˝Nikoli se nisem izgubil, samo včasih nekaj dni nisem vedel kje sem˝.

Živeti s to nesigurnostjo, s tem da nekaj časa ne vemo kje smo in sprejeti, da to ni nujno izgubljenost, je ključnega pomena, če želimo delovati na ženski način. Biti v ˝godlji˝ in biti sposoben zaslutiti, da je v resnici vse v redu in da se rešitev že pripravlja, čeprav pojma nimamo kaj bi lahko bila, je ključnega pomena. Večinoma tega nismo sposobni.

Ženske imamo privilegij menstrualnega cikla skozi katerega lahko vodimo projekte in dovolimo da projekti vodijo nas. Znotraj menstrualnega cikla se zgodi celoten cikel življenja in smrti, celoten cikel letnih časov, celoten cikle lune, celoten cikel projekta. Luna gre iz popolnoma razgaljene in sijoče (ko je polna) preko malo skrite malo razkrite, do skoraj popolnoma zakrite (prazna luna) in spet polovico cikla nazaj. Ženski način je zaradi svoje narave zaznavanja in čutenja zato veliko lažji za ženske, ki upoštevajo svoj cikel, še lažji je za ženske, ki ga zavestno uporabljajo. In takih žensk je čedalje več.

Privilegij menstrualnega cikla ga imenujem zato, ker je za dobro izpeljan projekt potrebno iti skozi vse faze življenja ali lune. Potujemo skozi fazo, ko samo zaslutimo kam nas projekt pelje. Da se to zgodi moramo biti čuječi in potrpežljivi. Biti sposobna priznati si, da morda ne vem kje sem in biti sposobna ne zamešati tega z izgubljenostjo je ključnega pomena v PMS obdobju. PMS pomeni pojdi malo vase. Takrat je čas, da se začnemo umikati iz zunanjega in obračati v notranji svet, po odgovore, še večkrat pa po slutnje.

V času menstrualnega cikla je kot da smo v hribih, tri dni zaradi goste megle že ne vemo kje smo (PMS) in sedaj se le ta nenadoma dvigne. Takrat se lahko spet orientiramo, vidimo kaj nas obkroža, kje sonce vzhaja in kje zahaja, kje so zvezde, kje je sever. Takrat se ustavimo. Razgrnemo zemljevid in pogledamo kje smo. Zemljevid veliko lažje beremo, če smo pri miru, če si vzamemo čas za primerjavo s pokrajino okoli nas. Ta proces nam pomaga, da kasneje zastavimo pot naprej po planinah našega življenja.

V času po krvavitvi nas cikle podpira v naši mentalni jasnosti in sposobnosti planiranja, zato lahko to nalogo izvedemo zares dobro. Ko smo se razgledale naokoli in ugotovile kje smo pogledamo kaj imamo na voljo, koga lahko povabimo da hodi z nami. Če je smer, ki smo jo zaslutile v času pms in krvavitve jasna, potem moramo sedaj najti prehode preko katerih bomo lahko spet prišle do avta, ki smo ga parkirale v dolini.

Ovulacija je čas za vdih, čas za 15 minut na klopci in za uživanje v razgledu.

Takoj po ovulaciji nastopi čas, da se spet damo svetu. Da se pokažemo, da naredimo stvari, ki smo si jih zadale, da prehodimo grape in prelaze, ki smo jih splanirale teden prej in da naberemo divje rastline ki rastejo ob poti, če nam je vmes zmanjkalo hrane. To je čas akcije, čas udejanjanja.

Teden pred menstruacijo nam da v obilju dar kreativnosti s katero prebrodimo ovire na katere smo naletele na poti. Ovire so lahko notranje (nimam dovolj poguma, nimam dovolj dobro postavljene lastne vrednosti, nimam dobro postavljenega notranjega moškega, ki mi omogoča izražanje v svetu) ali pa zunanje (partnerji v projektu ne sodelujejo tako, kot sem si zamislila, ni dovolj finančnih sredstev …). Ta kreativnost nam pomaga, da najdemo pot čez ovire.

Nato je spet čas za postanek, da se malo spočijemo, naberemo novih moči, pogledamo ali res gremo v pravo smer in ko mine krvavitev se celoten cikel ponovi, tokrat na novem nivoju, malo drugačnem, malo bolj prilagojenem nam in družbi v katerem ga izvajamo. Tokrat smo že bliže parkiranemu avtu in celoten proces postane lažji.

Kot ste verjetno že sami ugotovili je v ciklu nujno razviti sposobnost slutenja in pa držanja občutka udobja v neudobju.

Menstrualni cikel nas lahko nauči tega: biti udobno v neudobju. Izkoristite ga! Tukaj je za vas.

Čarovnica

Za tale prispevek sem se odločila, ker je to kdo je čarovnica zadnje čase zelo priljubljena tema. Brez dvoma bi veliko žensk na vprašanje ˝ali si čarovnica?˝ odgovorila s ˝seveda sem˝ in imela bi popolnoma prav. Pa vendar je prišel mogoče čas za to, da se malo pogovorimo o tem kaj pomeni biti čarovnica in kakšne odgovornosti, pa tudi časti to prinaša s sabo. Če katera meni, da ni čarovnica, potem tale prispevek zanjo ni relevanten in ga nima smisla brati. Za vse ostale pa naj povem, da je vse spodaj napisano moje mnenje in si kot čarovnice o njem lahko mislite svoje 😉. Ni torej resnica, moje mnenje je.

Ta vikend sem preživela na tango festivalu v Zadru. Če ste že bile v starem delu mesta, potem veste da je noro veličasten, če še niste bile… no, noro veličasten je 😉. Pred milongo sem sedela v stanovanju mojih prijateljev in proučevala zemljevid z označenimi znamenitostmi. Pritegnil me je sramotilni kamen, saj vem, da sem bila nekajkrat na tem ali pa na podobnih kamnih uničena. Odločitev je padla, da ga naslednji dan obiščem in to sama. Hotela sem imeti čas, da samo sem z emocijami, ki bi se mi nemara dvignile. Pričakovala sem sram, strah, jezo, gnus…

Usedla sem se na stoletja stare stopnice in gledala sramotilni kamen, na katerem so še vedno pripete kovinske verige, zaponke in še nekaj drugih pripomočkov za mučenje. Plitko sem dihala in prosila, da v polnosti začutim vse svoje emocije, ki spremljajo dogodke, povezane s sramotilnimi kamni v preteklosti. Kar se je zgodilo me je globoko pretreslo. Nobene jeze, nobenega gneva, gnusa ali karkoli drugega kar sem pričakovala ni bilo. Kar sem začutila je bil nebrzdan ponos in moč in vedenje, da tega kdo sem ne more uničiti nobena roka. Lahko ubijejo moje telo, ampak kar bom naredila jaz je, da bom šla direkt k bogu (ne bogu kot ga poznamo, ampak k izvoru) in bom zahtevala novo telo in bom prišla nazaj in bom na glas zavpila svojo resnico in ko me bodo spet uničili, bom šla k bogu in zahtevala novo telo in bom prišla nazaj in ne bom utihnila, dokler moj glas ne bo slišan. Popolnoma irelevantno je bilo v tistem trenutku, da sem uničena. To je samo trenutno stanje, čarovnica pa ni nekaj kar je trenutno, biti čarovnica je poklic za večnost. Nihče tega ne more uničiti niti jaz sama. Lahko pa se za nekaj časa obrnem stran od te poklicanosti in se delam majhno sivo miško.

Preden pa gremo raziskovati čarovništvo bi rada, da za dve minuti (ali več) zapreš oči in si postaviš vprašanje:

˝Sem čarovnica?˝. Počakaj na odgovor in bodi s filingom, ki bo prišel zraven. Ne beri dalje, dokler tega ne narediš! Zapomni si ta občutek.

Če si začutila, da je čarovnica nekaj kar si, potem beri dalje.

Čarovništvo je čast in svobodna izbira, ki se je zgodila nekje v ˝preteklosti˝, ko smo sprejele poklicanost, da delamo za skupnost.

Biti čarovnica je aktivna stvar. Hoditi na kul dogodke, ki jih organizira druga čarovnica in biti tam telešček, ki pripomore k masi dogodka, ni čarovništvo ampak sledilstvo. Čarovnice in sledilke, sta dve različni funkciji. Sledilka se priklopi na energijo in poslanstvo nekoga drugega in v njem bolj ali manj uživa, se z njo bolj ali manj strinja. Energija uživanja, strinjanja in podpore ostalim čarovnicam je pomembna energija in ne bi rada, da katerakoli gleda nanjo navzdol. Če torej nisi začutila, da je čarovništvo tvoja stvar in bi si želela biti sledilka, prav, bodi iskrena v svoji tokratni poklicanosti in skušaj v skupnost prinesti čim več energije uživanja in podpore.

Čarovništvo je čast in svobodna izbira in če ste začutile, da ste to poklicanost izbrale, potem morate vedeti, da z vsako poklicanostjo pridejo tudi odgovornosti in, da bodo te odgovornosti v vas sprožile strah. Ta strah bo treba nekako predelati, da bi lahko šla naprej in dejansko stopila v čevlje čarovništva. Če te strah ustavi? Nič hudega, boš prišla nazaj z drugim telesom in boš rekla: ˝Tu sem in tokrat sem pripravljena kričati svojo resnico v vihar, tudi ko mi morje pljuska v obraz in se strele lomijo le lučaj od mene.˝ Če pa si začutila, da je to življenje in pa to telo tisto, ki želi kričati, potem predelaj strah in daj čarovništvo na prvo mesto. Potem skozi čarovništvo išči svojo poklicanost v skupnosti.

Čarovnica se sprašuje kaj lahko ponudi in ne kaj bo dobila.

Pred nekaj leti sem šla skupaj s še dvema prijateljema na SOS Slovenija. Dvodnevni dogodek nas je stal 20€ (skupaj s prenočiščem) in mi smo preživeli dvourno vožnjo v spraševanju ali je dogodek vreden našega časa in pozornosti. Tam sem spoznala starejšo gospo iz Avstralije, ki je podelila, da je vse dolge ure na letalu (iz Avstralije je v Evropo prišla zaradi tega dogodka) preživela v razmišljanju ali je dovolj dobra za ta dogodek in kaj je tisto, kar lahko da. Najbrž mi ni treba govoriti o tem, da se mi je ob njenem minutnem govoru v grlu naredil knedel in tam ostal cel dan. Pred sabo sem imela čarovnico! Shit, počutila sem se kot gnoj. Moja visokost se je spraševala ali je vredno investirati 20€ in 48 ur mojega predragocenega časa v dogodek, katerega namen je generirati energijo, ki bo dala smer razvoju Slovenije. ˝To ni čarovništvo, to je napuh˝ sem rekla sama sebi in takrat zastavila zase drugo pot. Pot, zame manj prehojeno in dosti bolj negotovo. To je bil trenutek, ko sem zapustila pot napihnjene sledilke (in to vlogo sem v tem življenju zmojstrila do perfekcije;)) in stopila na pot čarovnice. Nisem hotela skozi življenje hoditi s knedlom v grlu.

Čarovnica je v vsakem trenutku pripravljena zapreti oči in ˝pogledati˝ ali se je to, kar se dogaja, tiče.

Če se je ne, se obrne proč in prepusti vodstvo drugim. Ne vmešava se s svojim mnenjem in negativno kritiko. Pač pusti, da se s temo ukvarjajo tisti, ki so zanjo poklicani, sama pa svojo energijo usmeri v teme, ki kličejo njo.

Če se je tiče, pogleda kaj je njena vloga in ji sledi. Sledi ji kljub strahu, vedoč, da pionirstvo pač terja določeno mero poguma (by the way, pogum brez strahu ne more obstajati. Strah je tisti, ki omogoča pogum). Ne gre za to koliko nas je strah, ampak za to koliko bomo na koncu ponosne nase. Strah pač je. Nič hudega, naj kar bo. Malo povišan srčni utrip je dober tako za ožilje, kot tudi za srce.

Čarovnica stoji ponosno in vzravnano tudi ko jo izžvižgajo. Da pa lahko stojim ponosno in zravnano, kadar me pribijajo na križ in se čez moj ego vozijo s tovornjaki, se pa moram družiti sama s sabo in s svojimi notranjimi globinami, da vem kdo sem in kaj je moje poslanstvo. Pogosto si moram vzeti čas za druženje s sabo, za to da grem v vse tri nivoje maternice (če niste bili na Delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami vam tole morda ne bo razumljivo) in se povežem s slutnjo svojega polnega potenciala.

Čarovnica je tista, ki je s svojo držo v vsakem trenutku iz ljudi sposobna priklicati najboljše.

Tole mi je povedala Darja, njej pa je na predavanju o odnosih prišepnila Alenka Rebula. Rekla je, da vidi čarovništvo kot sposobnost ženske, da iz moškega prikliče najboljšega človeka, ki je lahko. Kako čudovito! Po moje to ne velja samo za intimne odnose, to je življenjsko poslanstvo vsake čarovnice. Ker, če bodo vsi okoli nas najboljše verzije sebe, bo tudi skupnost cvetela.

Čarovnica sem lahko samo v praksi.

Veliko nas je čarovnic v glavi. Sanjamo o tem ´kaj bi lahko naredile´ in ´kako bi mi tole boljše naredile, kot tile nesposobni organizatorji´ in ´kaj bi lahko tisti, ki delajo v praksi izboljšali´ in pa vsake toliko koga pohvalimo in rečemo, ´tole si pa res v redu izpeljal´.
Pa vendar, kosilo v moji glavi ne nahrani niti mene, kaj šele mojo družino in skupnost in prav tako je z dogodki, ki bi jih so-ustvarila, če bi si upala. Čarovnica sem torej lahko samo v praksi. Sem trenutno bolj čarovnica v praksi ali bolj v glavi? Bolj v praksi? D best. Bolj v glavi? Tudi d best, samo pač, da od tega nimam kaj dosti, skupnost kateri služim pa tudi ne. Če želim biti čarovnica moram torej iz glave v prakso.

Ampak Vesna, moram nujno nekaj delati? Ali ne morem samo biti?

Biti je najbolj zahtevno ˝delo˝ kar jih lahko opraviš in verjetno za skupnost najbolj koristno. Pa vendar, če zares samo boš, boš ugotovila, da se zelo, zelo hitro iz tega ´biti´ porodi impulz za ustvarjanje, za kreacijo. Na Zemljo smo prišle ustvarjati.

Kako bi praksa zgledala pri tebi?

Pojdi v svojo globino in poglej. In potem vzemi svoje telo in svoj um in svojo poklicanost in stoj vzravnano in se deri v vihar. Naj te čuje Univerzum. Vpij glasno in na vse grlo in počasi boš v sebi prebudila pravo čarovnico. Ne sekiraj se za to, da boš jutri brez glasu, ne sekiraj se ali te kdo sliši, ne sekiraj se kako zgledaš in ali se kdo s tabo strinja. Tuli dokler vse, kar so ti drugi povedali da si, ne odpade in ostaneš sama s svojo zavestjo.

Potem se ustavi in bodi čarovnica vredna svoje časti.

Preklete kraljice ali kako poskrbeti zase

Se tudi vam dogaja, da imate okoli sebe kraljice obeh spolov, ki vam z velikim veseljem dovolijo, da poskrbite zanje, da jih poslušate, da naredite namesto njih stvari, da si vzamete zanje čas, ko so bolne… ko pa v zameno pričakujete, da bodo tudi one naredile enako, ugotovite da se one še kar naprej ukvarjajo same s sabo. Najprej ste se z njimi ukvarjali torej vi in one so se ukvarjale same s sabo, sedaj pa se one spet ukvarjajo same s sabo. Vi pa…. si razočarani in utrujeni celite svoje rane. Spet!

Veliko žensk (prav gotovo moški pri tem niso izvzeti, vendar moje lastne izkušnje temeljijo predvsem na ženskah), mi na različne načine sporoča, da so neslišane, nevidene, utrujene od borbe za to, da pridejo do besede, utrujene od stalnega servisiranja otrok, moža, prijateljic in ostalih kraljic tega sveta. Na koncu prideš do tega, da ne moreš drugače, kot da se razočaran usedeš in si rečeš: ˝Preklete kraljice, kdaj bo pa kdo poskrbel zame??? KDAJ BO PA ČAS ZAME?˝. Medtem pa tvoja maternica in ščitnica počasi propadata (vendar to je že druga zgodba).

Naj vam povem kaj vas v resnici iritira?

Najbrž ste že posumile, da to niso kraljice. Iritira vas to, da one obvladajo veščino, ki se je morate ve še naučiti.

Veščina se imenuje poskrbeti zase. Vzeti si čas zase. Vzeti si čas za duhanje vrtnic. Negovati se. Biti slišana in slišati SEBE...

Kar težko opravilo, predvsem, če je bila kraljica vaša mati (ali oče) in ste se streči ljudem naučili že v otroštvu ali pa če ste ˝po naravi˝ people pleaser (tisti, ki dobi zadovoljstvo s tem, da za vsako ceno zadovoljuje druge). Takrat iz tega nekako vlečete tudi ene vrste samozadovoljstvo in pa lastno vrednost. In kdo ste brez lastne vrednosti? Hja, na tole si naj vsaka sama odgovori ;).

Gremo nazaj k poskrbeti zase. To je veščina, ki bi vas jo morala naučiti vaša mama, seveda, če bi najprej imela sama privilegij, da se je nauči od svoje matere. Za to pa v primeru, da ste ženska poskrbi tudi menstruacija. Čas menstruacije nas uči, da poskrbimo zase (in potem kasneje služi istemu namenu tudi mena). Večina žensk, ki izkuša v času menstruacije krče, bolečine, neugodna psihična stanja in podobno ugotovi, da vse to čudežno izgine (kam še nismo ugotovili;)) takoj, ko se za dva dni uležete z namenom, da poskrbite zase in se negujete. To je tudi izjemna priložnost, da vas svet sliši. Menstruacija je namreč za večino zadosten razlog, da vas pustijo pri miru. Če te veščine še niste osvojile, je čas, da jo začnete prakticirati.

Veščine poskrbeti zase pa se je dobro naučiti tudi v vsakdanjem življenju. Če se je niste naučile od mame, boste morale razviti svojo lastno notranjo mater, ki bo za to učenje poskrbela v vaši odrasli dobi (samo-negovanja se splača naučiti tudi v visoki starosti).

Najprej poglejte kdo so v vašem življenju kraljice. Spremljajte svoje občutke nekaj časa, tako da boste zares začutile do kakšne mere vas servisiranje kraljic dejansko utruja. Če vas ne, vam ni treba brati dalje.

Ko ozavestite kdo so kraljice, poglejte kakšni občutki se vam ob servisiranju le teh pojavljajo. Je to jeza, bes, razočaranje, žalost, osramočenost…? Poskusite ugotoviti do kakšne mere vas servisiranje kraljic utruja. Katero vprašanje si medtem, ko jim strežete, zastavljajte? Je to ˝Kdaj bo pa čas zame?˝, ˝Halo, utrujena sem, lahko prosim nehaš?˝, ˝Zakaj spet jaz?˝ ali pa kaj drugega, vam lastnega. Poskusite najti svoj odtenek frustracije.

Začnite opazovati v katerih situacijah vas najbolj iritirajo. Je to ko greste na delavnice in se vam zdi, da non stop govorijo eni in isti ljudje, vi pa ne pridete do besede? Je to v vašem prostem času, ko bi se rade odpočile in je treba kar naprej nekomu pomagati ali z njimi nekam iti? Je to ko ure in ure poslušate njihove izpovedi in se počutite kot kanta za njihovo psihično navlako, saj iz izkušenj veste, da tudi če se potrudite in jim daste nasvet le tega prav gotovo ne bodo upoštevale? Opazujte svoje življenje ta teden in ugotovite kaj je vaša največja frustracija s kraljicami. Lahko, da jih imate več, tako da se ne ustavite že kar ob prvi.

Kaj vas v resnici iritira in utruja? Je to res to, da one zase zahtevajo več kot se vam zdi, da je njihov delež ali je mogoče v resnici to, da se vam zdi, da vam odžirajo vašo pravico do biti slišana, upoštevana in da nekdo končno poskrbi tudi za vas, saj ste vendar že popolnoma izžete? Najverjetneje je to slednje. Jaz vem, da bi jim z veseljem privoščila vse njihove kraljevske trenutke, če bi le to pomenilo, da sem lahko tudi jaz kraljica.

Če je tudi z vami enako, da torej privoščite drugim in zase želite enako, naj vam povem, da niste hudobne in škodoželjne, ampak samo utrujene od tega, da še kar naprej, že leta in leta, nadaljujete vzgojo, ki vam jo je mama ponudila v otroštvu. In, dobra novice, če niste ravno mladoletne in odvisne od svoje matere, se lahko začnete vzgajati same. Bodite nekaj časa same svoje mame. Točno takšne kot ste želele, da bi bila vaša mami, ko ste bile punčke, mladostnice ali na koncu koncev tudi sedaj, ko ste odrasle ženske. Vzgojite žensko, na katero boste ponosne!

Začnite z malimi stvarmi, ki ne vključujejo drugih ljudi. Začnite s tem, da si npr. naredite kopel v katero posujete vrtnične liste in ji dodate kapljico eteričnega olja ter se v njej razvajate. Začnite s tem, da si kupite čokoladico, vendar tokrat ne zato, ker si jo zaslužite, ampak kar tako, da ste pozorne do sebe. Začnite s tem, da pošljete otroke k staršem/varuški/prijateljici… točno tisti vikend, ki si ga je tudi mož vzel za preživljanje prostega časa s prijatelji ali pa za službeno potovanje. Uživajte v razkošju časa, ki ga lahko porabite samo zase (pozor, ne za pospravljanje, razen če vas to sprošča in veseli, ampak zase, za razvajanje).

Pričakujte, da se boste počutile krive! Patriarhalna družba nas je namreč vzgojila tako, da moramo nenehno dajati in biti produktivne, drugače smo sebične in razvajene in je prav, da se počutimo krive. Ta krivda je globoko v nas, tako da ne pričakujte, da bo odšla kar sama od sebe. Nekaj časa se bo še vlačila okrog in vam govorila, da si tega ne zaslužite, da je to grešno, da zaradi vas trpijo drugi in podobne traparije. Recite ji samo:˝Ja, ja.˝ in skrbite zase še naprej, tokrat z večjo vnemo in strastjo ter z nasmehom na licu.

Če imate otroke, pričakujte, da vam bo um rekel, da niste dobra mama. Da ne skrbite vredu za svojega malčka in da zaradi vaše sebičnosti ne dobi oskrbe, ki si jo zasluži. Spet recite: ˝Ja, ja.˝ in delajte dalje isto. Spočite boste veliko boljše mame. Če bo otrok zaradi tega malo slabše plaval ali govoril angleško (ker ga dejansko niste peljali na trening) nič hudega, bo že v puberteti nadoknadil, ko se bo prvič zaljubil in bo hotel na svojo drago narediti vtis.

Poglejte tudi pri sebi. Bi si bolj želele, da vas je mati v otroštvu naučila kako brez slabe vesti poskrbeti zase ali kako se pravilno plava kravl. Bi si bolj želele z mamo preživeti polovico časa in je takrat lahko zares z vami in je dobro razpoložena ali bi rajši izbrale dvojne ure z utrujeno, zživcirano materjo?

Ko boste razvile veščino samo-negovanja in boste videle kako izjemen občutek se nam sproži v telesu ko se negujemo boste navdušene.

V telesu imamo dejansko sistem ki skrbi za to, da nas nagradi kadar poskrbimo zase. Včasih se boste počutile kot kakšna petletnica, ki dela nekaj prepovedanega ;). Lepo bo, boste videle.

Patriarhat – gre res za prevlado moške energije?

Opazujem kako pogosto slišimo nekaj in, brez pravega razmišljanja sprejmemo ter nato ponavljamo naprej. V moji družini je na primer veljalo, da če otroke hvališ, se iz njih norčuješ. Zato nas niso nikoli pohvalili. Nihče se ni ustavil in zares razmislil. Ko so dovoljkrat slišali, so vzeli zdravo za gotovo in ponavljali dalje. Ko sem vprašala mami in staro mamo, če se jima zdi tako razmišljanje logično, sta potrdili, da, če zares premislita, ni. Na vprašanje zakaj sta potem to verjeli, sta obe odgovorili:

˝Ka pa vem, naša mama so zmirm tak govorili˝.

Mislim, da se je podobno zgodilo s patriarhatom. Nekdo je dovoljkrat rekel, da je patriarhat prevladujoča moška energija in sedaj vsi to ponavljamo. Naša generacija je šla še dlje in za škodo okrivila moške, kot nosilce moške energije. Pa, ste se kdaj vprašali, ali je patrirhat res prevlada moške energije?

Poglejmo nekaj lastnosti zdrave moške energije (in btw vsi imamo v sebi tako moško, kot tudi žensko energijo, ne glede na to katerega spola smo) in si predstavljamo kako bi zgledal sistem, ki funkcionira na njenem temelju: svetla, topla, močna, zaščitniška, sposobna poslušanja ženske (energije), proaktivna, obilna, vitalna, samozavestna, pogumna, sposobna brezpogojne ljubezni, v stiku z občutki ne da bi jim dovolilo nadzor, navzoča, podpira življenje …

Kaj pravite? Kar v redu, ne? Če bi torej patrirhat pomenil presežek moške energije in bi bila ta energija pozdravljena, bi po moji oceni kar dobro živeli. Seveda ima moška kvaliteta energije tudi senčno plat, ampak to ima tudi ženska energija. In, resnici na ljubo, ko pogledam patriarhat zadnjih nekaj stoletij, vidim dokaj enakopravno mešanico ranjene ženske in moške energije. Poglejmo nekaj kvalitet vsake izmed njih:

Kvaliteta ranjene moške energije: misli le nase, ogrožena, nepovezana z občutki, vidi se kot ločeno, trmasta, izključuje, šibka, brezobzirna …

Kvaliteta ranjene ženske energije: žrtev, lačna pozornosti, pridna punčka, razpršena, polna krivde in sramu, ljubosumna, sebična, obupana, neavtentična, reagira, podvržena drami, pretirano občutljiva, ima nizko samospoštovanje, primerja se z drugimi, nesposobna izražati svoje potrebe …

Ko pogledam karakteristike obeh, vidim fino kombinacijo tega, kar je zgradilo in vzdržuje sistem v katerem smo. In obe vidim v obeh spolih. Vtkane so v moške in vtkane so v ženske. Kako bi sploh drugače lahko bilo, če smo oboji sestavljeni iz moške in ženske energije?

Od 2012 naprej se vztrajno dviguje zavedanje o ženski energiji in njenem zdravljenju. Dviga se zavedanje, da bomo tja šli, če hočemo ali pa ne. In priznam, včasih je prav neverjetno razmišljati o tem, da je sploh mogoče, da se človeštvo, torej milijarde ljudi, lahko spremeni tako, da bo utelešalo in torej tudi prakticiralo pretežno zdravo žensko kvaliteto energije.

Poglejmo kako bi zgledal svet, če uspemo pozdraviti žensko energijo – tole so njene karakteristike: ve kdo je, v stiku s sposobnostjo zdravljenja, povezana z naravo in njenimi cikli, divje varuje planet in njegove otroke, zaveda se svoje moči in jo uporablja v dobro, usklajena s preostalim življenjem, išče resnico, sposobna izražati vsa čustva, sprejema se kot celo, zaupa in sledi intuiciji, empatična, pozna svoje darove in jih ceni, ima jasno postavljene meje, ima dovolj časa, deluje iz notranjega miru in vedenja, ve da je varna, gleda celo sliko, ne ločuje ampak povezuje …

In če sedaj to povežemo še z zdravo moško, o kateri smo prej rekli, da je: svetla, topla, močna, zaščitniška, sposobna poslušanja ženske (energije), proaktivna, obilna, vitalna, samozavestna, pogumna, sposobna brezpogojne ljubezni, v stiku z občutki ne da bi jim dovolilo nadzor, navzoča, podpira življenje … Kaj pravite? Kar dobra mešanica ne?

Moje razmišljanje torej gre v smer sodelovanja obeh. Ker dokler ju ločujemo in usmerjamo drugo proti drugi, divja znotraj nas vojna. Vojna med moškimi in ženskimi kvalitetami. In ko je vojna so žrtve in so travme. In ne verjamem, da se moramo ženske boriti proti moški energiji znotraj nas, čeprav je to moderno. Prav kakor ni res, da morajo moški preganjati presežek ženeke energije. Pozdraviti moramo obe. Vsi, tako ženske kot moški.

In ker je ena izmed karakteristik ženske energije ta, da gleda celo sliko in da združuje namesto ločuje, se postavi še vprašanje: je sploh mogoče, da vlada samo ženska energija? Mislim da ne in se veselim časov, ki prihajajo. Po nekaj popadkih in kaosu, ker transformacija pač ne pride brez neurja, bomo videli kaj moramo pozdraviti, da lahko gremo v prihodnost v kateri sobivata ženska in moška energija v harmoniji.

Si upate biti avtentične?

Ko se na delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami pogovarjamo o otroških ranah je ena izmed najbolj pogostih: neslišana ali njena druga verzija, nevidena. In če ste bile rojene v družino, kjer so vsi iz drugačnega paketka semen, se je ta drugačnost nedvomno vtisnila v to kdo ste. Ene ste na to, da vas nihče ne razume odreagirale tako, da ste utihnile, druge ste začele ‘kričati’ in ‘pretirano’ razlagati svoje poglede. In čeprav to dvoje na videz zgleda kot popolnoma različna rana, gre za isto stvar – nevidena, neslišana – le naš odziv na travmo je šel v drugo smer. Če sem se odločila, da moje mnenje ne šteje ali da ni pomembno, sem najverjetneje utihnila in če sem se odločila, da je to, da me želijo utišati ali da me zasramujejo narobe in krivično in jim bom to tudi dokazala, sem začela govoriti, razlagati, prepričevati. In v teh razlagah je kar veliko napetosti in nemira, ki me izčrpavata.

Dvajset let kasneje sem vse skupaj že zvadila do meje, ko ni nobenega dvoma več, da me okolica ne razume in ne sprejema takšne kot sem. Sedaj niti ne rabim več dokazov, ki sem jih pridno zbirala po tem, ko je v otroštvu padla odločitev, da me nihče ne sliši ali vidi. Sedaj je to, da me svet ne sliši ali ne vidi dejstvo s katerim pač moram živeti.

In običajno nekaj v meni čaka, nekaj v meni hrepeni po srečanju z ljudmi, ki bodo prepoznali mojo vrednost. Srečanju z ljudmi, ki me bodo razumeli. Srečanju z ljudmi, ki bodo v meni videli avtentično mene. In takrat bom vedela, da sem končno doma, končno med svojimi. Takrat bom našla svoje pleme.

Problem je v tem, da če sem utihnila, svet nima možnosti, da me spozna ali sliši. Ljudje v moji okolici, ki so mi v resnici zelo podobni, res ne morejo zaslutiti kdo sem in se z mano povezati. In ker ne najdem plemena, se še bolj skrijem. Grem v službo in sem na zunaj to, kar se od mene pričakuje. Grem na jogo in občudujem ženske, ki so podobne temu, kar bi si želela biti tudi sama. Grem na fb in gledam ljudi, ki živijo v razumevanju in harmoniji z drugimi. In ko se z drugimi sem v resnici čisto sama. In čakam. In čakam. In se staram.

In enkrat morda pride trenutek, ko imam dovolj. Pride trenutek, ko ugotovim, da mi to, da se skrivam ni prineslo željenih rezultatov. Pride trenutek, ko neham čakati na dušo dvojčico, ki me bo prepoznala sama od sebe in sprejela točno takšno kot sem znotraj. Na dušo dvojčico, ki bo intuitivno vedela, da nisem tisto, kar kažem navzven.

V resnici pa tisto znotraj ne čaka duše dvojčice. Nas čaka! Čaka, da odrastemo in ugotovimo, da lahko sedaj same poskrbimo zase in da je dovolj varno, da se pokažemo takšne kot smo, v vsej svoji avtentičnosti torej. Naš obstoj in naše življenje nista več v rokah drugih in čas je, da se iz malega popka razvijemo v cvetlico. Čas je, da ponudimo svetu dar sebe. Čas je, da najdemo svoje mesto v tapiseriji življenja.

In v zadnjem času se je pri ženskah ta klic po avtentičnosti zelo ojačal. Vse več se vas obrača name z željo, da bi si upale biti to kar ste v svoji biti. Ugotovile smo, da nam golo preživetje ni več dovolj in da bo notranji pritisk počasi dosegel vrhunec. Pripravljene smo tvegati in skočiti v prepad. Ne ker se želimo raniti, ampak zato, ker nas ostati v tem kokonu preveč duši in izčrpava.

Ampak, biti avtentično jaz po dvajsetih, tridesetih, morda petdesetih letih skrivanja ni mačji kašelj. Preveč je strahov, ki me vedno znova ustavijo. Preveč je ljudi, ki jim popolnoma ogovarja, da sem tiha siva miška, ki je vedno na voljo. Preveč je natrenirano staro, da bi se lahko enega lepega jutra zbudila in začela živeti svoje življenje. Čisto preveč. In jaz sem že čisto na koncu. Nimam več energije za borbo. Nimam več energije za spremembo in ne morem več ostati kjer sem. Kaj narediti?

Najprej priporočam, da si date eno leto, ko se začnete nežno crkljati. Na Delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami imamo izraz ‘aktivacija notranje negovalke’. To je tisti del vas, ki je sočuten do vas, tisti del, ki vas vidi takšno kot ste in vam želi vedno znova povedati, da ste v redu, da se lahko ustavite, da si lahko odpočijete in da je čas, da začnete polniti svoj vrelec.

Najdite jo! Dovolite ji, da vsakič, ko notranji kritik odteče tretji krog razlag kaj vse je z vami narobe, prisluhnete še njej.

In za začetek bo to dovolj. Ko si boste toliko odločile, da boste lahko spet delale na sebi, pa začnite z zdravljenjem ran iz otroštva. Brez tega avtentičnost namreč ni mogoča. Brez tega bomo vedno znova ustavile same sebe. In če se ne bomo, nas bo ustavilo življenje. Templejt na katerem delujemo že desetletja je močan.

Za konec me zanima koliko nas je, ki nam je najti avtentično Vesno, Sašo, Simono, Katjo, … prioriteta številka ena, ko pride do dela s sabo? Koliko nas je že zaslišalo ta klic in smo že bolj ali manj na poti odkrivanja tega kdo se skriva pod temle karakterjem, ki ima ime in priimek in stalni naslov <3. Pofočkajte se <3

Kaj pa mi moški?

Kar pogosto, ko spregovorim o ženskah, se oglasi kak moški, ki reče: ˝Ja, Vesna, ampak kaj pa mi? Kdo bo pa na primer kdaj spregovoril o nasilju žensk nad moškimi? Veš koliko je tega?!? Vsi se derete kako ste ve boge, boge, ampak kaj pa mi?!?˝

Dobro vprašanje, se vam ne zdi? Naslavljam ga nazaj na moške.

Zadnjič me je na to spet spomnila situacija. Šlo je bolj za hec kot zares. Mimo mene sta šla dva mlada zaljubljenca. Nekaj sta se hecala in tip reče svoji dragi: ˝Hej, to je nasilje žensk nad moškimi! To je hud problem o katerem vsi molčijo!˝ Ker sem bila ravno vštric in ni šlo drugače, kot da vse skupaj slišim, sem neznanega mladeniča vprašala: ˝Veš zakaj je temu tako? Zakaj se toliko govori o nasilju nad ženskami in nič o nasilju nad moškimi˝. Pravi: ˝Ne vem, zakaj?˝. ˝Zato, ker se ženske že od leta 1950 (ja, to je 70 let!!!) deremo da nasilje nad ženskami obstaja, zbiramo sredstva, gradimo varne hiše, pišemo plakate, članke, snemamo dokumentarce … skratka se izpostavljamo in se po vsakem udarcu nazaj spet postavimo na noge in se deremo dalje. In sčasoma po kakih 30. letih nam je svet prvič prisluhnil in danes vsi govorijo o tem˝ mu odgovorim. Tip se zamisli in reče: ˝Vau, maš prav. Moški smo tiho.˝ ˝Zakaj?˝ ga vprašam. ˝Kaj pa vem, čakamo, da bo nekdo drug to naredil. Nihče se noče izpostavit, da ne bi izpadel čuden.˝ ˝Ja˝ mu rečem, ˝naredi nekaj˝ in gremo vsak svojo pot.

Moški, zavedajte se, da ste odrasli. Mamice so odslužile svoje poslanstvo in na svojem ste. Nihče ne bo prišel in vas rešil, če boste s potolčenimi koleni skriti v kleti tiho jokali.

Nikogaršnja naloga ni, da vas reši, da namesto vas spregovori o krivicah, ki se vam dogajajo. Koga čakate? In kaj, če nikogar ne bo? Kaj če ste vi tisti, ki morate zavihati rokave, malo pogledati svoje življenje, ugotoviti kdo ste in kam greste. Spoznati da ste odrasel moški, ki ima moč, da nekaj spremeni. Spoznati, da sedenje pred televizorjem, dokler vas nekdo čudežno ne reši, morda ni najboljša možna strategija. Spoznati, da je čas sedaj. Ne čez 5 let, ne čez 3 dni, danes.

Zelo zato pozdravljam iniciativo moških skupin. Če še niste slišali zanje uporabite google in se začnite družiti z moškimi, ki so vstali iz kavča in ugotovili, da je mami za vedno odšla iz njihovega življenja in da je na njih, da naredijo nekaj. Najverjetneje niste imeli očeta, ki bi vam pokazal kako biti moški. Zakaj ne? Ker ga tudi vaš oče ni imel in morda niti ne oče pred njim. Zato pa, odrasli moški stopite skupaj in ugotovite kam boste popeljali rodove moških, ki prihajajo za vami. Bodite drug drugemu opora v času tranzicije iz enega časa v drugega, popolnoma drugačnega. Preberite si knjigi Pot odličnega moškega (David Daida) in Divji v srcu (John Eldredge) in najdite izgubljenega moškega v sebi.

Posebej pozivam na tovrstna druženja moške katerih ženske hodijo v skupine za ženske. Ne zato, ker jih tam šuhtajo proti vam, čeprav vem da se včasih točno tako zdi. Ne, ne. Zato, ker se bodo, ko se bodo začutile in spoznale malo bolje, spremenile. Zato ker bolj, ko bodo odkrivale svojo žensko esenco, bolj bodo ob sebi želele imeti resničnega moškega, ki si upa spopasti s svetom, ki je našel svoje poslanstvo in ki si upa odpreti srce. Tudi zato, ker ko ženska začne delati na sebi, želi o tem spregovoriti z vami. In da boste sploh vedeli kaj vam pripoveduje, potrebujete svojo izkušnjo rasti, morali boste biti dovolj postavljeni, da boste sploh lahko slišali kaj vam govori. Alternativa je seveda, da ostanete na kavču ali v delavnici in da se že prvič, ko vam začne pripovedovati o svojem notranjem delu pošalite na njen račun ali samo odsotno nekaj zamomljate in se je tako rešite. Včasih za vedno, čeprav se bo to pokazalo šele čez nekaj let.

Vsak dan srečujem nezadovoljne ženske, ki so prav zaradi zgoraj omenjene situacije nehale s svojimi dragimi govoriti o tem kaj počnejo, o svojih občutkih do svoje yoni, o svojem doživljanju ženstvenosti, o tem kako ji lahko izkažete ljubezen. Ženska, ki sluti, da ne hodite po poti svoje moškosti, vam ne bo dala svoje ženstvenosti. Ne v celoti, to mi lahko verjamete. Ne bo se vam predala v spolnosti. Ne bo vam zaupala vzgoje ´svojih´ otrok … Utihnila bo, to je že res in ne bo vas več morila s svojimi ženskimi zadevami. Če imate otroke vas bo še nekaj časa prenašala in skrivaj upala, da boste prišli k sebi, če jih nimate, imate na voljo manj časa preden vas bo zapustila. Če vas ne bo, pa vedite, da je ne boste nikoli zares imeli. Po vzoru svojih prednic vam bo kuhala, prala, sitnarila in z vami hodila na dopuste. Ampak nikoli ne boste zares deležni nje. Nikoli ne bo ob vas cvetela.

Zato apeliram na vse moške, ki bodo tole prebrali: ˝Pojdite v moške skupine.˝ Cel kup jih je, najdite sebi primerno. V času tranzicije boste potrebovali ob sebi močne moške s katerimi boste skupaj gradili prihodnost in si upali stati ob močnih ženskah kakršne bomo postale. Ne čakajte na mami, da vas reši.

Vzemite svoje življenje v svoje roke.

Kako te še lahko podprem?

Delavnice za maternice z odgovorinimi lastnicami

Za ženske, ki si želijo raziskati svojo naravo in pripraviti bazo za resno delo z maternico.

Želim izvedeti več

Živeti žensko

Master program, v katerem podelim praktično vse, kar sem se o življenju ženske naučila sama.

Želim izvedeti več

Rdeča zarja

Menstrualni kažipot za sodobno žensko, njeno samoraziskovanje in odkrivanje njenih globin.

Želim izvedeti več